"Neskončne Ceste" - Dušan Mravlje

  • Published on
    30-Oct-2015

  • View
    257

  • Download
    5

Transcript

  • WWW.ALPNER.COM NESKONČNE CESTE Dušan Mravlje, Marjan Raztresen JUNIJ 2011 Knjiga je bila pretvorjena v digitalno obliko s pomočjo OCR tehnologije, zato je možno, da je prišlo do kakšne napake (šumniki, tujke, posebni znaki) v besedilu. Objavljena je bila na www.ALPNER.com z dovoljenjem Dušana Mravljeta. Na spletni strani najdete tudi predgovor, ki ga v tej digitalni obliki ni.
  • 2 Kazalo Najprej je bil maraton ................................................................................................................................................................ 3 Prvih sto kilometrov .............................................................................................................................................................. 4 Trideset tisoč korakov ........................................................................................................................................................... 9 Dva tisoč kilometrov jadranskih cest ........................................................................................................................................ 11 Polnokrvnost ? ..................................................................................................................................................................... 13 Avstrija po dolgem ............................................................................................................................................................... 16 Špartatlon ................................................................................................................................................................................. 19 Kozje steze Peloponeza ....................................................................................................................................................... 22 Premiera in dve ponovitvi ................................................................................................................................................... 25 Tri dni ob Donavi ................................................................................................................................................................. 27 Kruh in voda ............................................................................................................................................................................. 28 Pivo - tekoči kruh ................................................................................................................................................................. 31 Kava - droga ali poživilo? ..................................................................................................................................................... 34 Zmaga v želodcu po Haasu .................................................................................................................................................. 35 Rekordnih sto kilometrov v Hirtenbergu ............................................................................................................................. 37 Prava oprema - pot do zmage ............................................................................................................................................. 38 Tek v ritmu glasbe ............................................................................................................................................................... 39 Tisoč kilometrov od Sidneya do Melbouma ............................................................................................................................. 40 Svetovni rekord ................................................................................................................................................................... 43 Z juga na sever Sardinije ........................................................................................................................................................... 47 Taktika ultramaratonskih tekov ........................................................................................................................................... 50 Morilsko kroženje ..................................................................................................................................................................... 54 Tisoč milj in tisoč kilometrov ............................................................................................................................................... 55 Vse zvezde ultramaratonov ................................................................................................................................................. 56 V snegu Madžarskih ravnin .................................................................................................................................................. 61 Pretekel sem Slovenijo ............................................................................................................................................................. 63 Spremljevalci ....................................................................................................................................................................... 65 Brez glave ne gre ................................................................................................................................................................. 67 Premagati sebe .................................................................................................................................................................... 71 V dvanajstih dneh okoli Slovenije ............................................................................................................................................. 74 Pomoč premalo znanega ..................................................................................................................................................... 76 Trije maratoni v enem dnevu .............................................................................................................................................. 78 Svetovalec za ceste .............................................................................................................................................................. 82 Peklenski raj Tasmanije ............................................................................................................................................................ 86 Dež... Sneg... Veter... ........................................................................................................................................................... 89 Računi pred zadnjo etapo .................................................................................................................................................... 92 Izkušnje z dolgih cest ................................................................................................................................................................ 95
  • 3 Najprej je bil maraton Prav neverjetno je, kaj vse se spomnijo ljudje, da bi dokazovali, kako vzdržljivo je najrazvitejše bitje na našem planetu. Človek je brez uporabe dodatnega kisika prišel na najvišjo goro sveta, sam se je podal na Severni tečaj in tedne dolgo blodil po ledenih prostranstvih, zapira se v majhne podmornice in preživlja dneve osamljenosti v morskih globinah, mesece dolgo potuje v raketah po vesolju, spušča se kilometer in več globoko v kraške votline in vulkanska žrela. Izčrpava se v športih, ki so za povprečnega človeka že na drugi strani možnega, in celo trdi, da v tem uživa. Dušan Mravlje, rojen 13. februarja 1953 v Kranju, diplomirani inženir strojništva, doma iz Stražišča pri Kranju, pravi: "Zame je klasičen maraton prekratek. Mnogo bolj mi ustreza tek, kije dolg vsaj 100 kilometrov." Kolegi, ki so na ljubljanski univerzi študirali s tem 183 centimetrov visokim in temnolasim superatletom, pravijo, da se je kmalu po končanem študiju tako bistveno spremenil, da ga ni bilo več mogoče spoznati. V svojih ljubljanskih študijskih letih je šel s kolegi mnogo raje na pivo v gostilno Pod lipco kot na kakšen naporen tek. Toda ko je prišel v vojsko in je vojaški rok odsluževal v športni četi na Pokljuki, se je navdušil nad tekom na smučeh, za kar je bilo tam dovolj možnosti in priložnosti, še istega leta 1978, ko je prišel iz vojske, pa so ga kolegi v medvoški tovarni Donit, kjer je bil mladi diplomirani inženir zaposlen, nagovorili, da je na pohodu Ob žici okupirane Ljubljane skupaj še z dvema kolegoma iz tovarne tekel 28 kilometrov. Na cilj je pritekel sam, ker sta njegova tovariša iz ekipe Donita omagala. Katero mesto je osvojil, se ne spominja več, ve le to, da je pristal nekje na repu. Kranjčan Franc Kaučič je bil "kriv", da je Dušan Mravlje začel teči; večkrat sta doslej tekla na ultramaratonih, tudi na 100 - kilometrskem teku, katerega cilj je bil Varaždin, to pa je bil nasploh drugi Mravljetov tek na tako dolgi progi.
  • 4 Prvih sto kilometrov "Po končanem teku,"pripoveduje Dušan Mravlje, "smo šli k Figovcu na pivo in tam me je Franjo Kaučič, znani maratonec tistega časa, nagovarjal, da bi šel z njim v švicarski Biel, kjer je bil tradicionalni tek na 100 kilometrov. Po pretečenih ljubljanskih 28 kilometrih se mi je zdelo preprosto preteči še malo več, tistih 100 kilometrov, in sem brez premisleka privolil. Naslednjih štirinajst dni sem vsak dan za vajo pretekel kakšnih 12 kilometrov ter s tem treningom in brez izkušenj odpotoval - seveda na lastne stroške - v Švico." Ko je organizatorjem povedal, da dotlej še ni zdržema tekel več kot 28 kilometrov, so mu rekli, da bo dosegel odličen čas, če bo 100 kilometrov pretekel v 12 do 13 urah - če jih bo seveda sploh pretekel in prišel do cilja. Toda ko je bilo v Bielu 100 kilometrov za njim, se je štoparica ustavila pri devetih urah in 40 minutah... Vendar se je potem komaj privlekel domov v Kranj, kjer so mu nekaj dni polagali obkladke na razbolele noge in sklepe. Toda čeprav je bil čisto na koncu z močmi, je vendarle sedel za pisalni stroj in ljubljanskemu časopisu Dnevnik napisal poročilo o tem po vrsti že 21. supermaratonu. Zapisal je, da se je tega najstarejšega in najbolj množičnega supermaratona na svetu udeležilo več kot 4000 tekačev, "prvič pa so startali tudi trije supermaratonci iz Kranja in Maribora ter po eden iz Novega mesta in Kungote. Slovenski predstavniki so dosegli izredno dobre rezultate. Najboljši med njimi je bil profesor telesne vzgoje iz Kungote, Rudi Vivod, ki je prišel na cilj 71. v odličnem času 8:41 ure (Nemec Helmut Urbach, ki je to pot zmagal že šestič, je za progo potreboval natančno sedem ur in je bil tako le za dve minuti počasnejši od rekorderja proge Van Pastema, kije nekaj let prej tekel v času 6:58 ure), za njim pa so se od Slovencev uvrstili vsi trije Kranjčani: 142. je bil Taler, 175. Kaučič in 247 Mravlje. Uvrstitev Kranjčanov," je takrat komentiral Mravlje, "je še toliko dragocenejša, če vemo, da so po 20-umi vožnji z vlakom prispeli v Biel komaj nekaj ur pred startom in so startali precej utrujeni. Poleg tega niso imeli s seboj nobenega spremljevalca, ki bi jim na določenih mestih lahko ponudil pomoč, medtem ko so drugi tekmovalci imeli s sebolj spremljevalne ekipe, okrepčevalnih postaj ob progi pa je bilo izredno malo. Navkljub temu se je pokazala srčnost naših tekmovalcev, kar najbolje potrjuje rezultat." Dušan Mravlje je 100 kilometrov takrat v Bielu pretekel v 9 urah in 40 minutah, Novomeščan Jože Štime, ki je med 4000 tekači pritekel v cilj kot 1251., pa je progo pretekel v nekaj več kot 14 urah in pol. V Bielu je Mravlje takrat videl to, kar je kmalu po prihodu domov povedal prvič, pozneje pa je še zelo velikokrat ponovil: Pri nas trdijo, na primer na TV, da ultramaraton ni množičen šport in zato za gledalce ni zanimiv. Tek na dolge proge je po svetu zelo množičen šport, samo v Bielu v Švici je vsako leto med 4000 in 5000 tekačev. Zahod je v tem športu veliko pred nami. Tam se je iz jogginga razvil maratonski tek, na maratonskih tekih je ponekod po 20.000 tekačev, na primer v Londonu ali New Yorku, iz tega pa so se razvili ultramaratonski množični teki, na katerih nastopajo tako joggerji kot skoraj profesionalni tekači in oboji zmorejo teči 100 kilometrov - za lastno zadovoljstvo in za potrditev samega sebe, češ, tudi jaz to zmorem, tudi jaz to obvladam. Čeprav takrat o vsem tem ni vedel čisto nič, je začel prijemati strup, ki se imenuje dolgi tek.
  • 5 "Za ta in še za nekatere naslednje teke me je pravzaprav navdušil Franc Kaučič, moj kolega, z nama pa je šel v Švico še Talerjev Polde, kije bil v tistih časih eden od naših bolj izkušenih tekačev, ki so že tekli 60 in 100 kilometrov" se svojega prvega dolgega teka spominja Dušan Mravlje. "Dogovorili smo se, da bomo šli do 60. ali 70. kilometra skupaj, potem pa bomo tekli, kot bo vsak zmogel. Polde je že pri 50. kilometru šel naprej, midva s Kavko sva do 70. kilometra tekla skupaj, takrat pa sem bil že zdelan in so me že tako boleli gležnji, da sem se premikal kar scela in sem mu rekel, naj teče naprej. Videl je, v kakšnem stanju sem, in je šel sam dalje, jaz pa sem od tam naprej nekaj časa hodil in nekaj časa tekel. Ko me je kakšne pol ure po svojem prihodu v cilj zagledal ob sebi, je rekel, da je bil prepričan, da ne pridem do konca." Takrat je imel Mravlje vrsto težav: "Noge so me tako bolele, da sem iz hotela po stopnicah hodil pol ure. V vlaku smo na neki železniški postaji stali kakšne tri ure in nihče od nas ni bil toliko pri močeh, da bi šel skoz okno pogledat, kaj se dogaja. Naposled smo le ugotovili, da je naš vagon odklopljen. Ko sem prišel domov, sem trdno sklenil, da nikoli več v življenju ne bom pretekel niti metra, saj sem dva dni ležal v postelji z obkladki na nogah in še kje. Toda ko bolečine minejo, na to pozabiš; kmalu sem začel hoditi po domačih tekaških tekmah, vendar bolj za šalo kot zares, ker je bila po tekmi navadno veselica in zabava." Ta tek ga torej nikakor ni izučil, nasprotno, popolnoma ga je zastrupil, a ne tako, da bi nehal, ampak je takrat šele prav začel. Tek je postal sestavni del njegovega življenja. Vsak dan je pretekel nekaj deset kilometrov, vsaj enkrat tedensko pa najmanj štirideset, da je sproti ugotavljal, kako je telesno pripravljen na najhujše tekaške napore in preizkušnje. Sprva je sodeloval na nekaterih maratonih v tedanji Jugoslaviji, vendar je dosegal le povprečne rezultate. Ko pa je bila njegova najstarejša hčerka Živa stara šest let, je na tekmovanjih nenadoma začel dosegati večje uspehe: na 60-kilometrskem teku iz Zagreba v Čazmo je bil komaj dobro minuto za zmagovalcem: osvojil je drugo mesto za tedaj nepremagljivim jugoslovanskim vztrajnostnim tekačem Bosancem Sandrom Selmanom iz Prijedora. Na supermaratonu iz Zagreba v Čazmo je prvič nastopil že leta 1979, ko je bil šesti. Leto dni pozneje je bil drugi, leta 1982 pa je zmagal. Tisto leta je v Jugoslaviji na maratonskih tekih zmagoval Numan Ukič, ki je tudi postavil rekord te proge, in sicer 3:42:09. Tako je Dušan leta 1982 upal, da bo v neposrednem spopadu z rekorderjem potolkel Ukičev rekord. Pa ni bilo iz tega dvakrat nič: potem ko je na startu že stavil z nekaterimi prijatelji, da bo premagal Ukiča, se je stvar obrnila drugače... Dušan Mravlje je silovito startal in prvi stekel z maksimirskega stadiona v Zagrebu, kjer je bil start. Ko so mu nekateri gledalci že prerokovali, da bo postal žrtev lastnega tempa, je še kar dirjal, čeprav ga je na približno tretjini poti prehitel Ukič, potem pa še tedaj odlični maratonec Sandro Selman. Toda kmalu zatem, ko dmgi in tretji Ukiča nista več videla, se je zgodilo nekaj nepredvidenega in malo pričakovanega: "Približno na 28. kilometru,"je pozneje pripovedoval Ukič,"se me je lotila strašna kriza, potem pa sem še zgrešil cesto in sem se moral vračati." In je odstopil. Kmalu zatem se je Mravlje Selmanu približal na komaj 20 sekund zaostanka in ga zatem zlahka prehitel.
  • 6 Zadnjih 25 kilometrov tako Dušan ni imel nikogar; s komer bi še tekmoval: sam je tekel na čelu maratoncev in prišel na cilj v času 3:43:31, kar je bilo le približno pol minute slabše od Ukičevega rekorda proge. Istega leta nekoliko kasneje je šel v Varaždin spet teči 100 kilometrov in bil tretji s časom 7:40, to pa je dve uri boljše kot v Bielu, "kar je rezultat, ki sem ga vesel celo še zdaj, če ga tečem." Potem je kar začel hoditi na take teke; v Hirtenbergu v Avstriji je že tekel 7 ur in 10 minut in nato je začel kar pogosto zmagovati: prav tako v Varaždinu je pretekel 100 kilometrov v času 7:10, zmagal je na 100-kilometrskem teku v avstrijskem Brucku na Leithi. Doma v Sloveniji je prvič zmagal na maratonu Treh src v Bovcu leta 1982, na tujem pa je isto leto spet stopil na šampionsko stopničko v Hirtenbergu, ko je v močni mednarodni konkurenci osvojil prvo mesto v teku na 150 kilometrov. Človek bi nekako razumel, da nekdo teče za lastno zabavo nekaj kilometrov, občasno pa nemara celo maraton, da bi se preizkusil in videl, kaj pomeni v primerjavi z drugimi. Toda tek na 100 kilometrov, tek na 24 ur; pa šestdnevni teki - ali je v takih tekih sploh še kaj lepega in zanimivega? Kako to, da ljudje kljub temu tečejo na takih razdaljah, čeprav niti nagrade na ultramaratonih niso kdo ve kakšne, če sploh so? Kmalu potem, ko se je začel ukvarjati z ultramaratoni in ko je začel nastopati na pravih tekmah, so vprašali Dušana Mravljeta, zakaj sploh teče na tako dolgih progah in kje dobiva motive za vedno vnovične take nastope. "Meni ni težko preteči 100-kilometrski ultra maraton," je takrat odgovoril, "saj brez težav lahko tečem na kakšnih treh mesečno. Vsi daljši teki pa so zame izziv. Ko me sprašujete, zakaj tečem, lahko odgovorim le z vprašanjem: Zakaj nekateri kadijo? In takoj odgovarjam: Ker imajo to radi in ker očitno uživajo v tem. Jaz pa rad tečem in v tem uživam. To je vsa filozofija: Vprašali so ga tudi, ali je to, kar počenja, sploh še atletika. Tek do 100 kilometrov, ki ga je mogoče preteči s hitrostjo 15 kilometrov na uro, je najverjetneje še atletika," je odgovoril, "vse, kar je več, pa verjetno res ni več pravi atletski šport." Morda pa se bodo ta merila že v bližnji prihodnosti spremenila: tudi na maratonski tek so sprva gledali kot na skrajni človekov dosežek na tekaškem področju, ki že meji na mučenje; saj se je tudi prvi znani maratonec do smrti namučil, potem ko je pretekel maratonsko razdaljo. Pri kraju Maraton v Grčiji se je leta 490 pred Kristusovim rojstvom desettisočglava atenska vojska spopadla z osemkrat številčnejšo perzijsko, pa so Atenci kljub temu Perzijce potisnili v morje. Takoj po bitki naj bi z novico o zmagi poslali v Atene vojaka Fidipidesa, kije bil izvrsten tekač. Ko je pritekel v svoje Atene, naj bi do konca izčrpan - najprej od bojevanja, potem pa še od tekaškega potovanja po'hriboviti pokrajini - na trgu izgovoril samo besede: "Veselite se, zmagali smol", potem pa naj bi umrl. Zgodovinopisec Herodot je živel v časih, ko so bili še živi udeleženci slavne bitke pri Maratonu. Dogodek sam, bitko in zmago, je sicer opisal v svojih delih, niti z besedico pa ni omenil tekača, ki naj bi novico o zmagi kot hitri sel prinesel v Atene. Šele grški pisatelj Plutarh je kakšnih 500 let po bitki prvi pisal o tekaču, ki naj bi z novico o bitki z Maratonskega polja prišel v Atene, vendar mu ni bilo ime Fidipides. Toda Herodot v svojih zgodovinskih opisih vojn s Perzijci vendarle omenja poklicnega
  • 7 tekača, ki ga imenuje Filipedes in ki naj bi pred bitko na Maratonskem polju v manj kot dveh dneh pretekel 240 kilometrov iz Aten v Šparto, kamor so ga poslali s prošnjo za vojaško pomoč zoper Perzijce, ki pa je ostala neuslišana, kajti Špartanci niso hoteli v boj pred polno luno, kar je bilo šele čez nekaj dni. Filipedes naj bi se s takim sporočilom že naslednji dan vrnil v Atene. Oba tekača, tisti z Maratonskega polja v Atene in tisti iz Aten v Šparto, sta bila potem praktično pozabljena do takrat, ko so začeli pripravljati prve olimpijske igre moderne dobe. Michel Breal, prijatelj ustanovitelja teh iger Pierra de Coubertina, je namreč predlagal, da bi bili na prvih modemih olimpijskih igrah leta 1896 tudi športni panogi, ki bi še najbolj spominjali na staro Grčijo, in sicer met diska in tek z Maratonskega polja do Aten. Olimpijski komite je ta predlog sprejel. Na startu prvega modernega maratonskega teka na prvih olimpijskih igrah modeme dobe je bilo 17 tekačev, od katerih do takrat še nihče ni pretekel tako dolge razdalje, pa tudi poti od Maratonskega polja do Aten ni poznal nihče od njih. Tekače je spremljal oddelek grške konjenice, zaradi katerega so morali atleti vso pot požirati oblake prahu, ki so ga dvigali konji. Ker grški tekmovalci do tega teka, kije bil zadnji dan iger; niso dobili nobene medalje, so premožni grški domoljubi obljubljali grškemu zmagovalcu kar lepo denarno nagrado - in na stadion v Atenah je v resnici prvi pritekel grški pastir Spiridon Luis, kije za dobrih 40 kilometrov potreboval natančno 2 uri, 58 minut in 50 sekund, kot naslednja za njim pa sta prav tako phtekla Grka. Člane ameriškega olimpijskega moštva, ki so bili skoraj vsi iz Bostona, je ta maratonska dirka tako prevzela, da so takoj po vrnitvi v domovino svoji atletski zvezi predlagali, naj v mestu organizira maratonski tek, ki naj bi bil potem vsako leto, kar se je potem tudi zgodilo. Že olimpijske igre osem let pozneje, leta 1904 v St. Louisu, so poskrbele za prvi maratonski škandal: na stadion je prvi pritekel Američan Fred Lorz, ki je pred tem po 16 kilometrih teka zaradi mišičnih krčev odstopil, se naslednjih 20 kilometrov peljal s tovornjakom, ki ga je pobral spotoma, zadnjih 5 kilometrov, ko so krči popustili, pa je spet šel na cesto in bil na stadionu deležen pravega zmagoslavja. Toda ko so za njim pritekli ostali tekači, je odkrito povedal, da je zmagal z veliko prevaro, in se je umaknil, ameriška športna zveza pa ga je potem črtala iz svojega olimpijskega moštva. To je moža tako potrlo, da je leto dni pozneje sklenil na maratonskem teku v Bostonu dokazati, da vendarle zmore maratonski tek. Naredil je vse, da bi zmagal, stopala so mu krvavela, bil je čisto na koncu z močmi, tik pred ciljem se je opotekal in hudo padel, skoraj nezavesten pa je vendarle na cilj pritekel kot zmagovalec. Na istih ameriških olimpijskih igrah je v maratonskem teku, ki je do takrat - posebno na ameriški celini - postal že velika moda in preizkušnja možate moči, nastopil poštar s Kube, Felix Ca rjava I, kije v Havani nekako zbral denar za ladijsko vozovnico na ameriško celino, preko katere je nato peš in s pomočjo voznikov tovornjakov le prišel v St. Louis, kjer se je na startu pojavil v svoji čisto "civilni" obleki, ker druge pač ni imel, tik pred startom pa mu je kolega z Irske, kije prav tako tekel maratonski tek, odrezal hlače nad koleni. Carjaval je vseskozi tekel popolnoma brez težav, se pogovarjal z gledalci, spotoma ob cesti pa pobiral sadje In ga jedel. To je bilo zanj usodno, kajti blizu cilja bi zaradi hudih želodčnih krčev skorajda odstopil, pa je vendarle vztrajal in se uvrstil na četrto mesto.
  • 8 Kot so zapisali kronisti, so morali zmagovalcu tega teka Tomu Hicksu med tekom dajati injekcije, za moč je pil tudi jajca s konjakom, na cilju pa so mu morali pomagati kar štirje zdravniki. V celoti je ta maratonski tek končala le polovica tekačev, dmgo polovico pa sta ugonobila predvsem vročina in vlažen zrak. Zakaj se ljudje sploh odločajo za tako dolge teke in za takšne nečloveške napore? Človek pač stremi za tem, da bi bil hitrejši in višji, da bi dlje skočil in dlje vrgel športno orodje. Vedno znova najde nove izzive. Tako je našel tudi maraton, ki je že olimpijska panoga, prepričan pa sem, da bo slej ko prej tudi tek na 100 kilometrov med olimpijskimi panogami. Nekatere ljudi takšni izzivi pač zastrupijo in to delajo. Meni se, na primer; še vedno zdi bolj tvegano ali noro iti plezat v Himalajo, kjer te lahko pobere plaz ali pobije kamenje in kjer nisi odvisen samo od sebe in svoje pripravljenosti, ampak tudi od višje sile, medtem ko pri mojem športu nisi tako zelo. Ultramaratoni so sicer zelo naporne zadeve, vendar so kljub temu še vedno v mejah obvladljivega in so tudi varni. Če se tekač seveda primerno pripravi nanje in če upošteva nekatera pravila, do katerih so se dokopali maratonski teoretiki in praktiki. Nasvet izkušenega tekača začetnikom, ki bi se želeli ukvarjati s tem športom: Trenirati je potrebno v vseh vremenskih razmerah, saj so tudi tekme v vsekakršnem vremenu. Končan je prvi pravi ultramaraton pri nas, tek po jadranski magistrali iz Portoroža v Ulcinj in nazaj: dr. Srečko Bergant, Dare Erdeljc in Dušan Mravlje na cilju v Portorožu.
  • 9 Trideset tisoč korakov Ko sem že precej časa kar resno tekel in nastopal na ultramaratonih, mi je po naključju prišla v roke knjiga Janeza Pence "Trideset tisoč korakov", ki sem jo sprva na hitro prelistal, jo potem natančno prebral in jo pozneje še pogosto uporabljal kot tekaški brevir, dokler nisem na podlagi kar dolgoletnih tekaških izkušenj prišel do lastnih spoznanj. Janez Penca med drugim piše v tej svoji knjigi: "Popolni začetniki naj vadijo v naslednjem vrstnem redu: najprej izmenično tekanje in hoja, potem neprekinjeno tekanje, nato počasen intervalni trening z daljšimi odmori in tekanje, naposled pa počasen in razmeroma kratek neprekinjen tek, katerega dolžino in hitrost iz tedna v teden postopno povečujemo. Kdor se pol leta ali celo dlje ni ukvarjal z nikakršno športno ali rekreativno dejavnostjo, naj izvaja tak začetni program vsaj šest mesecev. To je treniranje za poznejši trening. Prvi mesec torej tekanje prekinjamo s hojo: 300 metrom tekanja sledi 100 metrov hoje itd. Obremenjujemo se le toliko, kolikor nam dovoljuje trenutna pripravljenost. Vsak teden lahko povečamo količino tekanja in skrajšamo prehojene razdalje. Skupno kilometražo vsak teden povečamo za okrog pet odstotkov, vsak teden lahko tudi nekoliko zvišamo hitrost oziroma intenzivnost teka. Z vsako hitrostjo je treba teči najmanj teden dni, šele potem lahko poskusimo teči hitreje. Če je vadba utrujajoča, moramo znižati hitrost teka, razdaljo pa ohraniti. Vsak dan poskusimo preteči enako razdaljo, čeprav se v prvih tednih lahko odločimo, da obsežnejši enoti vadbe sledi krajša, na primer petim kilometrom v torek sledita dva kilometra v sredo, hitrost pa naj bo obakrat enaka. Naravnega razvoja nikakor ne smemo poskušati prehiteti, začetni program moramo izvajati najmanj šest mesecev. S počasnim neprekinjenim tekom lahko začnemo šele tedaj, ko med tekom ne hlastamo za zrakom. V začetku je treba iskati ravne in mehke tekaške površine, na katerih se noge manj utrujajo. Preden pomislimo na maratonski nastop, bi morali šest tednov brez težav tedensko preteči najmanj po 110 kilometrov, in sicer tako, da bi vsak dan vadili, kakšne dni nemara celo dvakrat dnevno. Tekli naj bi izmenoma neprekinjeno počasi in hitro, po gozdnih poteh, na stadionu šestkrat po 800 metrov intervalno, dvakrat tedensko pa na daljših razdaljh, na primer 22 in 30 kilometrov neprekinjenega počasnega teka. Obremenitev mora postopno naraščati, vendar manj v obliki intenzivnosti, ki bi lahko povzročila izčrpanost. Drugo leto treniranja," piše Janez Penca v knjigi "Trideset tisoč korakov", "lahko tekmujemo na vsakih pet do šest tednov. Sprva naj bodo to cestni teki na 6 do 8 kilometrov. Pred tekmo vsaj tri dni ne smemo početi ničesar, kar bi izčrpavalo. Pred prvim nastopom v 42,2 kilometra dolgem teku si je treba nabrati del izkušenj z dvema 15-kilometrskima cestnima tekoma in enim polovičnim maratonom. Povprečen maratonec naj ne nastopa prepogosto. V tretji sezoni treniranja lahko nastopi v največ dveh maratonih, četrto leto pa na treh. Večina vrhunskih tekačev se odloči za dva do tri maratone na leto, a navadno je le eden res pomemben. Prvi cilj maratonskega krsta je priteči na cilj, drugi pa prispeti tja v čim krajšem času. Razpoloženje na startu nas ne sme zapeljati. Vso razdaljo moramo preteči v enakomernem ritmu. Prehitremu začetku se moramo odreči, ker nas lahko stane odstopa. Če je vreme zelo vroče in vlažno, je treba prvih nekaj kilometrov teči počasneje, kot smo predvideli. Pozabiti moramo na dober rezultat.
  • 10 Po napornih in dolgotrajnih tekih mora organizem okrevati. Če do predzadnjega tedna maratonske tekme pretečemo na teden povprečno od 110 do 130 kilometrov, zadostuje prvi teden po maratonu že 30 počasnih kilometrov teka po mehkih gozdnih in travnatih poteh. Naslednje tri tedne vsak teden dodamo še 15 kilometrov. Noge so med 42-kilometrskim tekom po trdi cesti doživele dovolj hudega, da jim lahko privoščimo temeljito okrevanje. Če organizmu ne damo počitka, se bo maščeval s kronično izčrpanostjo in poškodbami." Sprva sem se trudil trenirati po teh receptih, vendar sem kmalu ugotovil, da mora vsakdo trening vsaj deloma prilagoditi sebi. Zdaj vem, da mora ultramaratonec trenirati v vseh vremenskih razmerah, pa najsi bo dež, sneg ali vetei; kajti tudi takšni pogoji prinesejo vzdržljivost. Sam sem prakticiral trening po razgibani pokrajini, ugotovil pa sem tudi, da asfalt ni problematičen, brž ko se ga navadiš. Medtem ko sam tečem v copatih s tankimi in trdimi podplati, priporočam rekreativcem copate z mehkimi podplati, ki blažijo udarce. Nikoli nisem prakticiral intervalnih treningov, ampak sem vedno tekel po občutku, včasih hitreje in včasih spet počasneje, kljub temu pa sem dosegal dobre rezultate. Sam sem pred svojim prvim ultramaratonskim nastopom v Bielu pač tekel, kot sem tekel, po dveh letih nastopanj pa sem si rekel, da bi hotel doseči kakšen boljši rezultat. Prišla pa je tudi jadranska magistrala in pred tem tekom sem v knjigah prebral, da pravi športniki trenirajo dvakrat dnevno. Dve leti ali dve leti in pol sem torej vstajal ob štirih zjutraj, tekel kakšno uro, šel v službo, ki se je takrat začela zgodaj, ob šestih ali sedmih zjutraj. Ko sem prišel domov, sem spet tekel uro ali dve, poleg tega sem takrat zidal še hišo in včasih si nisem preoblekel niti majice, ko sem popoldne prišel s teka, in sem že pomagal zidarjem. Ta čas sem toliko treniral, da sem začel verjeti sam vase. Ko toliko treniraš, sem si dopovedoval, moraš biti dober Takrat sem na tekih na 100 kilometrov v resnici odlično tekel. Potem pa sem ugotovil, da je to vendarle preveč; ko sem šel spat, si nisem dobro odpočil, ker sem vedel, da bom moral vstati že pred četrto uro zjutraj in ob štirih že biti na cesti. Prišel sem do naslednje ugotovitve: če imaš osnovno fizično pripravo - med 20 in 30 kilometrov teka na dan - in če verjameš vase, je to kar dovolj za solidne rezultate. Tako sem začel teči le enkrat na dan, 20 do 30 kilometrov, kar je popolnoma dovolj za to, kar delam jaz, saj gre za vzdržljivostni tek, na katerega sem prilagodil svoj organizem.
  • 11 Dva tisoč kilometrov jadranskih cest Potem je prišla jadranska magistrata, prvi v Sloveniji izredno odmeven Mravljetov ultramaratonski tek. Tako velike razdalje dotlej menda še ni pretekel noben Slovenec - od severa do juga takratnega jugoslovanskega morja - večina Slovencev pa tudi ni še nikoli slišala, da bi ljudje bodisi za lastno zabavo bodisi celo na tekmovanjih tekli zdržema več kot dobrih 42 kilometrov klasičnega maratona. Takrat pa so v časopisih brali: V nedeljo, 18. aprila 1982 ob petih popoldne, so Srečko Bergant, Dare Erdeljec in Dušan Mravlje po osemnajstih dneh končali svoj 2000 kilometrov dolg maraton, kijih je peljal iz Portoroža po jadranski magistrali do Ulcinja in nazaj v Portorož. Čeprav so pretekli vsak dan približno 100 kilometrov, je vsak od njih ta čas shujšal le za kakšna dva kilograma. Pobudnik tega teka Srečko Bergant, kije leto prej v desetih dneh pretekel 1000 kilometrov, torej vsak dan po sto, nam je dejal, da je bil super maraton v Ulcinj in nazaj znanstven poskus, trije tekači pa poskusni zajčki: hoteli so dokazati Bergantovo teorijo o pravilnem prehranjevanju in polnokrvnosti kot posledici takšne prehrane, kar je po njegovem mnenju edini pogoj za dosego tako velikega cilja. "Moj lanski tek so skoraj vsi vrednotili kot telesni podvig," je dejal maratonec Srečko Bergant, 52-letni doktor in inženir kemije ter samostojni znanstvenik. "Izpeljal sem ga lahko izključno zato, ker sem si s pravilno prehrano in rednim tekom pridobil polnokrvnost, brez česar niti lanski niti sedanji podvig ne bi bil izvedljiv." Trije fantje, poleg dr Berganta, doma iz Gameljnov pod Šmarno goro, še 29-letni Dušan Mravlje, strojni inženir; doma iz Kranja in zaposlen v medvoškem Donitu, ter Dare Erdeljec, 32-letni socialni delavec iz Grosupljega, zaposlen v tamkajšnji osnovni šoli, so se spoznali na enem od slovenskih maratonov in se navdušili nad zamislijo o teku z enega konca jugoslovanskega morja na drugega. Polni optimizma so stekli iz Portoroža v spremstvu prirejenega kombija, ki ga je vozila Erdeljčeva žena Irena, in kombijo z avtomobilsko stanovanjsko prikolico, ki ga je vozil šofer portoroške Droge Janez Mole. Toda kolikor bolj so se bližali jugu Istre, toliko bolj je plahnel njihov up: Dare Erdeljec se je s tekom ukvarjal manj kot eno leto in je za pripravo na ta supermaratonski tek pretekel vsak dan približno 14 kilometrov, Dušan Mravlje, katerega je začel tek veseliti pred nekako tremi leti, je pretekel zadnjih nekaj mesecev vsak dan po 30 kilometrov, Srečko Bergant, ki za lastno zabavo teče že nekako 20 let, pa je zadnje mesece tekel - tako kot zadnjih nekaj let - približno eno uro na dan. Zdaj pa je bilo treba naenkrat teči kar nekako dvanajst ur na dan! In naslednji dan spet. In dan pozneje prav tako. In še veliko dni zapored tako. Vsi trije so že nekajkrat sodelovali na običajnih maratonskih tekih na 42 kilometrov in na supermaratonih na 100 kilometrov. Vendar je to trajalo en sam dan, naslednji dan so lahko že počivali, če se jim je zahotelo. Zdaj pa je bilo treba naslednji dan spet vzeti pot pod noge ne glede na morebitne rane, utrujenost, ožuljenost, bolezen ali nerazpoloženost. Pred začetkom tega supermaratonskega teka je tekačem pravila še enkrat razložil prof. Friderik Žorga, predvojni jugoslovanski prvak in rekorder v teku na 800 m: šele po prvih 10 kilometrih jim lahko spremljevalci prvič ponudijo okrepčilo, potem pa vsakih 5 do 10 kilometrov. Prof. Žorga, kije tekače spremljal do Ulcinja in nazaj v Portorož, je sproti izračunaval hitrosti, čase in razdalje, tako da so rezultati tudi s te strani neoporečni.
  • 12 Na cilju prve etape v Pulju, ni nihče od treh tekačev niti pomislil na to, da bi odnehal. Vsi trije so bili sicer utrujeni, vendar ne toliko, da bi obupali. Naslednji dan, ko so tekli iz Pulja po vzhodni strani Istre proti Reki, pa se jim je pokazala nadloga: po ozki cesti, prepolni motorizacije, so jih tovornjaki pogosto tako tesno prehitevali, da so se tekači večkrat čudili, kako so lahko iz te prometne gneče sploh odnesli celo kožo. Blizu Reke se je začela kazati utrujenost mišic in ko so naslednje jutro pred peto uro vstali, so bili komajda sposobni hoditi, kaj šele teči. Ta, tretja etapa je bila na vsej dolgi poti najtežja za vse tri, Dušan Mravlje pa je to in še naslednji dve etapi preživljal kot najhujšo krizo svojega življenja. V šesti etapi, tam nekje pred Dubrovnikom, pa je kriza popustila in predvsem Dušanu so zrasla krila in začel je nabirati dodatne kilometre. Že zjutraj se je odlepil od obeh sotekačev in v svojem, hitrejšem tempu stekel proti cilju tistega dne. Na dnevnem cilju v Dubrovniku je bil tako spočit, da je pozno popoldne še nekajkrat v spremstvu sodnika in šoferja, ki sta se peljala poleg, tekel okrog mesta in si tako nabral dodatne kilometre. Na poti proti Ulcinju so se trije tekači prvi del poti hranili tako, kot je svetoval Srečko Bergant: jedli so predvsem ribe, največ iz pločevink in kozarcev, in mastne jedi, pili pa vsak dan po nekaj kozarcev morske vode z dodatki limonovega soka, sadne sokove in mleko. Občasno so se prehranjevali tudi čisto "normalno", vendar spet predvsem z darovi morja, ki so si jih v največji meri privoščili zvečer; ko je z njih padlo breme približno 100 kilometrov. Vsak večer so - kar je bilo za tiste čase presenetljivo - spili tudi po nekaj steklenic piva ali nekaj večjih kozarcev vina, med tekom pa čez dan večkrat srknili - kar je bilo za tiste čase še bolj nenavadno in že kar osupljivo - kozarček žganja. Zadnje etape proti Ulcinju so bile za vse najlepše, če je tako naporno pot sploh mogoče imenovati lepo. Pred seboj so imeli svetel cilj - 1000 pretečenih kilometrov in najjužnejšo točko na svoji poti, poleg tega pa vsi še izredno dobre čase, ki so jih dosegali po krizi prve polovice teka proti jugu. Dušan Mravlje, ki je z veliko prednostjo in z velikim pribitkom kilometrov prvi pritekel v Ulcinj, se je na mivkasti plaži sredi mesta vrgel v hladno morje, odprl s tem kopalno sezono, kot so isti večer komentirali domačini, in si nakopal manjši prehlad, ki se ga vse do doma ni popolnoma otreseI. Po slavnostni večerji v Ulcinju, ko so bili na mizi zobatci in brancini, pečena jagnjetina in še kaj, so trije mušketirji že naslednje jutro ob petih po isti cesti, kot so bili prišli, stekli proti domu. Medtem ko je tekače na poti do Ulcinja več dni spremljala vročina s soncem, katerega se nenavadni popotniki niso mogli popolnoma ubraniti in jih je precej močno opeklo, so jih čakale nazaj grede drugačne nadloge: ponekod je bil izreden mraz, večkrat jih je pral dež, tovornjaki so jih pogosto obrizgali z umazano deževnico s ceste, močna burja, posebno pod Velebitom, je grozila, da jih bo odpihnila bodisi s ceste v prepad bodisi pod kolesa močnih kamionov, ki so jim spuščali smrdljive izpušne pline pod nos in v pljuča, burja pa je bila občasno celo tako močna, da je prevračala stanovanjske prikolice s ceste. Vsak kilometer; ki so ga pretekli proti domu, je bil dolgočasnejši od prejšnjega. Poznali so vsak kraj ob cesti, vsak zaliv jim je ostal v spominu izpred nekaj dni, vsak klanec se jim je tedaj postavil na glavo. Vzponov in spustov je bilo po mnenju sodnika Žorge na tej poti do juga in nazaj toliko, da bi iz njih gotovo sestavili višino Mount Everesta.
  • 13 Na tem drugem delu poti je bilo Dušanu Mravljetu še huje kot njegovima tovarišema. Od jutra do večera je namreč tekel popolnoma sam, vsakih nekaj kilometrov pa ga je "servisiral" šofer Janez Mole, ko mu je postregel z nekaj požirki napitka ali grižljaji hrane, ki si je je Dušan zaželel, nato pa je spet tekel naprej. Tisoč kilometrov je bil popolnoma sam s cesto, čeprav so mimo njega švigali avtomobili, mu hupali, iz njih pa so mu mahali ljudje. Prestavljal je noge in tekel, tekel... Kot so pozneje povedali trije supermaratonci, je vsak od njih veliko premišljeval, vendar nihče ni bil sposoben zgoščenih misli, ki bi jih poglabljal in nemara oblikoval kakšne izredne misli ali zaključke. Misli so jim preskakovale; kadar jim je bilo težko, kadar so imeli domotožje, kadar so premišljevali o smislu in nesmislu tega podviga, so jim prišle solze v oči, ne da bi seveda druga dva to videla; nekajkrat se je vsak zasmilil samemu sebi, ko se je zazdel tako izgubljen med številnimi močnimi stroji, ki so brzeli mimo. Vendar je že naslednji trenutek hotel vsak od njih dokazati samemu sebi in vsem drugim, ki so vedeli za njegovo odločitev, kje so meje človekove oziroma njihove in njegove lastne zmogljivosti. Polnokrvnost ? Čeprav je bil takrat Srečko Bergant prepričan, da jim je ta podvig uspel predvsem zaradi njihove polnokrvnosti, ki so jo dosegli s prehrano iz morja, Dušan Mravlje zadnjih pet dni teka proti domu ni spil niti kapljice morske vode, prav tako so se mu uprle ribe iz konzerv in kozarcev in je jedel popolnoma običajno hrano, moči pa mu kljub temu niso niti malo popustile. Še več - vedno močnejšega se je počutil, enako hitro je meril kilometre kot nekaj dni prej. Temu se ne čudim," je takrat rekel dr Bergant. "Akumulator; napolnjen z elementi in konstnimi snovmi iz morja, se ne izprazni tako hitro; praznjenje lahko traja celo eno leto." Srečko Bergant je bil takrat prepričan, da so supermaratonci dosegli tak uspeh predvsem zaradi ustrezne morske prehrane. Vendar je Dušan Mravlje, ki je najmanj upošteval njegova navodila, tekel bistveno hitreje kot druga dva, ki sta se prehranjevala bolj iz morja; vendar je pred tem tekom Dušan treniral bistveno več kot druga dva. Srečko Bergant je bil spet prepričan, da samo zaradi treninga ni mogoče prestati tolikšnih naporov, ne da bi človek imel kakšne posledice, in da se je treba zahvaliti predvsem pravilni morski prehrani in šele potem vsemu drugemu za tako velik uspeh, kot so ga v osemnajstih dneh dosegli trije slovenski fantje. Triinsedemdesetletni atletski sodnik prof. Friderik Žorga je na ciljni črti v Portorožu podpisal zapisnik, v katerem so bile zabeležene dolžine, ki so jih na tem teku pretekli trije tekači: 30-letni diplomirani strojni inženir Dušan Mravlje 2002 kilometra, dr inž. Srečko Bergant, star 51 let, 1710 kilometrov in prosvetni delavec Dare Erdeljec, star 32 let, 1620 kilometrov. Že med tekom po jadranski magistralije Dušan Mravlje začel prihajati do čisto osebnih spoznanj s področja do takrat še popolnoma neraziskanega ultramaratonskega teka. Na dolgo pot je odšel pod vplivom dr Berganta, kije trdil, da lahko človek premaga največje napore samo s pravilno prehrano, ki mora biti izključno iz morja. Že po nekaj dneh, ko se mu je taka hrana uprla in ko poleg tega ni pokazala ne pri njem in ne pri njegovih sotekačih nobenih praktičnih učinkov, se je začel prehranjevati natančno tako, kot se je pred tem v normalnem življenju. Na cilj je prišel z veliko prednostjo kilometrov, popolnoma nepoškodovan in nič bolj utrujen kot sotekača.
  • 14 "Prepričan sem,"je kmalu zatem dejal Dušan, "da supermaratonec - enako kot drugi športniki, ki se izčrpavajo na tekmah - potrebuje vsestransko pestro prehrano, napornih treningov pa ne more nadomestiti nobena hrana, kot meni dr Bergant." Tako je torej ta tek videl novinar Precej pozneje je Dušan natančno analiziral svoj prvi ultramaratonski podvig, na katerem je prišel do prvih velikih ultramaratonskih izkušenj. Pred tem dogodkom sem že tekel na 100 kilometrov in si zamislil tek po Jugoslaviji, čeprav nisem čisto natančno vedel, kje bi tekel. V nekem časopisu sem nato prebral, da namerava dr Srečko Bergant preteči jadransko magistralo. Srečala sva se in se dogovorila, da bi s skupnimi močmi to organizirala. Z nama je potem šel še Erdeljec, ki je sprva hotel biti samo spremljevalec, potem pa se je odločil teči. S skupnimi močmi smo potem organizirali tek, še pred tem pa me je dr Bergant prepričal o svojem načinu prehranjevanja izključno iz morja in o pitju morske vode, kar naj bi pomagalo premagovati vse napore. Dobili smo nekaj pokroviteljev, nekaj denarja pa so primaknili iz nekakšnega republiškega sklada za inovacije, kajti dr Bergant je svoje prehranjevanje prijavil kot inovacijo. S seboj smo imeli samo dva spremljevalna avtomobila; jaz sem preskrbel enega s prikolico, Erdeljčeva žena pa je šla z drugim avtom. V začetku smo poskušali teči skupaj, pa ni šlo. Takrat smo vsi trije še pridno jedli ribe iz konzerv in kozarcev in pili morsko vodo, po nekaj dneh teka pa mi je bilo tega dovolj, ker se mi je vse skupaj upiralo in sem se po tej hrani in pijači slabo počutil. Dr Bergant seveda od svoje metode ni odstopil, vendar se je vsak dan nekoliko pritoževal, češ da je pojedel premalo rib, drugič spet preveč, nekega dne da ni kolerabe (ali drugačne zelenjave) in da mu zaradi tega tek ne gre, kot bi bilo treba. Sam sem takrat sklenil, da bom začel čisto normalno jesti, in sem to tudi storil. Vsak dan sem tekel naprej do kraja, kjer smo se bili dogovorili, ali pa sem tekel do šestih ali sedmih zvečer, potem sem se ustavil in čakal. Kadar drugih dveh tekačev s šoferjem nikakor nisva dočakala, sem sedel v avto, ki ga je vozil šofer; in odpeljala sva se nazaj do onih dveh. Povedala sva jima, do katerega kraja sem tekel in se torej do tja lahko vsi skupaj peljemo, ker je eden od nas pretekel to razdaljo. Naslednji dan pa smo vsi trije začeli teči od tam, kjer sem jaz prejšnji dan nehal. Tako sem takrat jaz edini pretekel celotno magistralo. Vendar bi se vsaj na prvi pogled zdelo, da teorija dr Srečka Berganta le ni tako iz trte izvita. Preden se je dr Bergant odpravil na 2000-kilometrski tek po jadranski magistrati, se je odločil na Gorenjskem po etapah preteči 1000 kilometrov v desetih dneh, vsak dan po 100 kilometrov. Bergant jih je takrat pretekel, Mravlje, ki se je tudi odločil za ta podvig, pa je po drugem tekaškem dnevu odstopil. Dr Bergant je imel pri vsakem svojem tekaškem projektu svojo teorijo; pred tekom na 1000 kilometrov je govoril, da je tek v bistvu kotaljenje, da je to optimalen tek. Več ali manj sva v začetku teka na 1000 kilometrov tekla ves čas skupaj in neprestano me je opominjal, naj pristajam čim bolj na petah, da bi se potem pretehtal na prste in se odrinil. Takšnega teka nisem bil navajen in po dveh dneh se mi je tako vnela pokostnica, da me je grozno peklo, ker je bila obremenitev napačna, in preprosto nisem mogel več teči. To je bila izkušnja, da ne moreš kar tako spreminjati tehnike teka. Zato sem odnehal, tri dni počival, potem pa sem med Bergantovim tekom kljub bolečinam pretekel fenomenalnih 175 kilometrov v 24 urah. Takrat je bilo teh 175 kilometrov zame bomba - krožno progo sva imela iz Preddvora skozi Pšenično, Cerklje in Šenčur, 50-kilometrski krog, ki naj bi ga
  • 15 pretekla dvakrat dnevno in Bergant je to v resnici opravil. Sam pa sem, kot že rečeno, kljub vneti pokostnici postavil svoj rezultat 175 kilo-metrov v 24 urah. Za tak 24-urni tek sem se odločil, ker sem se prej dobro pripravil na tek na 1000 kilometrov, pa sem si rekel, da bom vsaj nekaj tekel, da si ne bom očital, da kljub treningu nisem čisto nič naredil. Takrat sem že marsikaj vedel o maratonskih in ultramaratonskih tekih in prebral marsikaj o tem športu, ki lahko postane način življenja. Kar pogosto sem se vračal k Janezu Penci in njegovi knjigi "Trideset tisoč korakov". Kolikor me že sam tek ni dovolj spodbujal, me je k takemu načinu življenja še ta knjiga. "Maratonski tek je izziv, pogled vase in preskus testa, iz katerega smo zgneteni," piše Janez Penca tej v svoji knjigi o pripravah na vrhunske dosežke v maratonu. "Z vsestransko večurno obremenitvijo vrste telesnih mehanizmov pa lahko tistega, ki ne zna ukrepati pravilno, neusmiljeno kaznuje. Marsikoga je prva grenka izkušnja pregnala nazaj v sedeči življenjski slog. 42,2 kilometra dolg cestni tek je lahko le cilj dobro pripravljenega tekmovalca. Večini ostalih tekačev pa veliko več kot nastop v maratonu pomeni maratonski trening, to je zmerno hiter; neprekinjen in reden vsakodnevni tek. Zanje je primernejša razdalja polovični maraton. A vsega tega se ne bi smeli lotevati brez znanja o delovanju svojega organizma in o načinu vplivanja nanj s treningom. Pridobivanje teoretičnega znanja o treniranju vzdržljivostnega teka je ozaveščanje Za zdrav način življenja in vzgajanje posluha za lastni organizem. Maratonski tek je veliko več kot le trmasto postavljanje ene noge pred drugo. To je pogodba med telesom in voljo, ki jo lahko sklene le dobro poučen tekač." Prvi, ki je zaslutil razsežnosti vzdržljivostnega teka tudi onkraj vzdržljivostnega treninga, je bil Novozelandec Arthur Lydiard, trener mnogih svetovnih in olimpijskih zmagovalcev. Lahkoten tek, jogging, je začel priporočati ljudem vseh starosti in obeh spolov, ko je iskal učinkovit način treniranja vrhunskih tekačev na srednje in dolge proge. Odkril je, daje z dolgotrajnim tekom hkrati s svojimi varovanci postal tako vzdržljiv, daje zlahka prenašal napore najzahtevnejših tekmo-vanj, tudi maratonskih nastopov. Ugotovil je, da se mu je močno znižal srčni utrip in da so ga delo, raziskave in tek manj utrujali. Specialisti športne medicine in fiziologije napora, piše Penca, so pod drobnogledom preiskali vzdržljivostni tek in ugotovili, da je skupaj s tekom na smučeh najboljša in najmanj tvegana dejavnost, s katero razvijamo učinkovito srce. Človek danes ne potrebuje kdo ve kako močnih mišic, ampak krepko srce in prožno ožilje, ki sta zmožna prenašati stiske, v katere nas sili spremenljivost sodobnega življenja. Glavni mehanizem človekove življenjskosti je kisikov transportni sistem, njegov najpomembnejši člen pa srčna mišica. Nemški strokovnjak za tek Ernst van Aaken je dejal: "Tekači živijo od zraka, ne od hrane." Osnova za vrednotenje učinkovitosti kisikovega transportnega sistema je maksimalni volumen kisika, ki gaje človek sposoben porabiti v eni minuti. Čim več kisika porabi v časovni enoti na kilogram telesne teže, tem večja je njegova aerobna moč. Na podlagi maksimalne porabe kisika lahko napovedujemo možne dosežke v maratonskem teku. In ker so maratonci skoraj stoodstotno varni pred boleznimi srca in ožilja, so o teku začeli razmišljati tudi kot o možni zaščiti pred temi boleznimi in končno celo kot o zdravilu po srčnem infarktu.
  • 16 Bolezni srčnih žil so največji ubijalec moških v tehnološko razvitem svetu. Že pred tridesetimi leti so odkrili pozitivno zvezo med napornim telesnim delom in relativno varnostjo pred srčnimi boleznimi. Vzdržljivostna vadba hromi dejavnike tveganja koronarne srčne bolezni, kot so kajenje, debelost, visok srčni pritisk, maščobe v krvi in bolezen v rodu. Znano je, da živahna aerobna dejavnost moških srednjih let, ki svoj poklic opravljajo sede, zmanjšuje pogostnost bolezni srčnih žil. Raziskave so pokazale, da moramo organizem redno obremenjevati najmanj trideset minut hkrati, pa tudi to, da je zaščita pred srčno boleznijo tem učinkovitejša, čim napornejša je aerobna obremenitev. Vendar ta ne sme segati čez zgornjo mejo funkcionalnega ravnovesja, to je intenzivnosti, ki zahteva več kisika, kot ga lahko preskrbi kisikov transportni sistem. Pri taki obremenitvi vsi delujoči organi zahtevajo več kisika in telo se dolgoročno prilagodi tako, da ustvarja nove kapilare ne le v mišicah, ampak tudi v organu, ki je glavni razsodnik človekove aerobne vzdržljivosti, v srcu. V srčni mišici se povečajo koronarne arterije, ki se pri ljudeh s sedečim življenjskim slogom kaj rade zožijo in zaradi mastnega arterosklerotičnega materiala ob krvnem strdku celo zamašijo. Dobro prekrvavljena in krepka srčna mišica zase potrebuje manj kisika, kot ga vanjo lahko pride s krvjo. To je varovalna rezerva, ki srčno mišico ščiti pred nevarnostjo nenadnih telesnih naporov in stisk. Vzdržljivostni trening tudi rahlo znižuje krvni pritisk, kar lahko skoraj za tretjino zmanjša tveganje srčnega infarkta s smrtnim izidom. Aerobna vadba povzroča, daje kri manj lepljiva in zmanjšuje možnost tromboze, izboljšuje pa tudi odstranjevanje maščob iz krvi. Aerobni trening lahko koristi tudi pri blagi sladkorni bolezni, ker izboljšuje tolerantnost za sladkor. Zato ni nenavadno, da so pred odkritjem insulina sladkorno bolezen zdravili tudi z gibalno dejavnostjo. Zdravemu telesu torej nenehno prizanašanje s telesnimi napori dolgoročno le škoduje. Rekreativni tekači kmalu spremenijo svoj življenjski slog, v katerem ni več prostora za kajenje, uživanje alkohola ali preobjedanje. Tek človeka zdravstveno ozavešča. Toda kdor se dolga leta ni ukvarjal z nobenim športom, mora začeti previdno, nekateri pa sploh ne bi smeli začeti. Včasih celo zdravstveni pregledi treniranih maratoncev odkrijejo telesno hibo, ki izključuje naporno telesno dejavnost. Trenirati moramo v mejah svojih zmožnosti. Dobro počutje na treningu še ne pomeni, da smo popolnoma zdravi. Zato mora prihodnjega tekača najprej temeljito pregledati zdravnik in presoditi, kako zahtevne vadbe naj se loti. Avstrija po dolgem Potem ko so trije slovenski superatleti končali tek po jadranski magistrali od Portoroža v Ulcinj in nazaj, se je v Avstriji porodila zamisel, da bi tudi tam pripravili kakšen tak tek, ki bi šel z enega konca države do drugega. Tako so se štirje tekači, med njimi Dušan Mravlje, poleg njega pa še Angleža Dave Goodwin, 36, in Brian Harney, 37, ter Avstrijec Edgar Pattermann, 54, od katerih je bil najmlajši Mravlje, star takrat 30 let, odločili preteči z enega konca Avstrije na drugega, torej 750 kilometrov v sedmih dneh. "Za ta tek sem se pripravljal poldrugi mesec," je na cilju v Rustu prve junijske dni leta 1983 dejal Dušan Mravlje, "vendar sem letos do začetka tekme pretekel le kakšnih 500 kilometrov. V prvi etapi smo se morali spoprijeti s tremi gorskimi prelazi, ki imajo nadmorsko višino več kot 2000 metrov. Poleg naporov, ki so nam jih povzročali hudi vzponi, je bilo tudi izredno mraz, saj je snežilo in deževalo. Vendar sem štiri etape od Bregenza do Leoganga pretekel brez težav in sem na dnevni cilj vedno prihajal dve uri pred ostalimi, čeprav se je po prvem dnevu vreme spremenilo. Postalo je vroče in nikoli ni bilo manj kot 32 stopinj."
  • 17 Iz Bodenskega jezera na zahodu Avstrije so ultramaratonski tekači zajeli jezersko vodo in jo na vzhodu države zlili v Nežidersko jezero. V peti etapi pa je imel Mravlje precejšnje težave zaradi bolečin v kolenih, ki so ga spremljale tudi v šesti etapi od Hieflaua do St. Aegyda am Neuwalde. Kot prvi je Dušan pritekel tudi na vmesni cilj sedme etape v Hirtenberg, kjer so mu priredili še poseben sprejem, kajti tu ga dobro poznajo, saj je rekorder 150 kilometrov dolge proge v tem kraju. Potem so štirje tekači pretekli še zadnji del poti do Rusta ob Nežiderskem jezeru. V sedmih dneh so torej štirje tekači pretekli okrog 750 kilometrov. Dušan Mravlje je za celotno pot porabil približno 75 ur Tek je končal približno deset ur pred Pattermannom. "Za tak tek ni dovolj biti samo dober tekač, kar sta dokazala Angleža, ki sta najboljša tekača na Otoku. Biti moraš vzdržljiv, biti moraš borec, kajti proti snegu, dežju in vročini se ne moreš bojevati le kot tekač. Pravzaprav moraš biti kot boksar poznati moraš vse udarce, če hočeš zmagati," je na cilju povedal Mravlje. Ta tek se je začel 29. maja 1983 v Bregenzu ob Bodenskem jezeru, ko so štirje tekači zjutraj ob osmih iz tega jezera zajeli vodo, jo potem prepeljali na drugo stran Avstrije in jo 4. junija pozno popoldne zlili čisto na vzhodu države v Nežidersko jezero. Vsaka od dnevnih etap je bila dolga približno 100 kilometrov - najkrajša 88 ter najdaljši 119 in 121 kilometrov, pod 100 kilometh pa sta bili samo dve. Posebej je treba omeniti, da so v čast Dušana Mravljeta na vmesnem cilju zadnje, sedme etape pripravili poskušnjo piva, šele potem so štirje tekmovalci startali za zadnjih 50 kilometrov, kolikor je še od tod do cilja v Rustu ob Nežiderskem jezeru.
  • 18 Le nekaj mesecev pred tem je bil Mravlje prav tako v Avstriji in celo v enem od teh krajev, skozi katere je zdaj tekel od zahoda do vzhoda države. Reči bi bilo treba, da je takrat v Hirtenberg prišel, videl in zmagal. In še več - postavil je nov svetovni tekaški rekord na 150 kilometrov. Na tem supermaratonu so sodelovali znani tekači na najdaljše proge, kot so Mike Newton iz Velike Britanije, kije svetovni prvak na 200 in 300 kilometrov, Helmut Urbach iz Nemčije, ki je šestkratni zmagovalec najbolj znanega 100- kilometrskega teka v švicarskem Bielu, njegov rojak Karel Baumgartner, ki je bil več let svetovni prvak v teku na 150 kilometrov, in še več drugih. Po prvem 50-kilometrskem krogu je bil v vodstvu Britanec Patrick Mačke s časom 3:10:23, po drugem pa Nemec Urbach s časom 7:34:07. Na cilj je vendarle prvi pritekel Dušan Mravlje z neverjetno skoraj 120-minutno prednostjo pred drugouvrščenim Britancem Newtonom. Dušan je progo pretekel v času 12:33:00 in s tem dotedanji svetovni rekord izboljšal za deset minut. "Pred tekmo so prireditelji gledalcem predstavili vse svetovno bolj znane maratonce," je po končani dirki povedal Mravlje, "za katere so bili prepričani, da bodo na koncu v vrhu in med katerimi bi bilo treba iskati zmagovalca. Sam sem se počutil popolnoma izgubljenega, saj me nihče ni poznal in me tudi nihče od novinarjev ni nič vprašal. To je bil zame poseben motiv, saj pravzaprav nisem imel kaj izgubiti. Zato sem se odločno pognal na progo. Tek je bil na krožni 50 kilometrov dolgi progi, že v prvem krogu pa sem tekel vseskozi ob favoritih Urbachu in Baumgartnerju Že takrat so se, kot sem izvedel po končani tekmi, nekateri začeli spraševati, kdo je ta tekač, ki ima na majici napis Donit. V drugem krogu, med 50. in 100. kilometrom, so že začeli vzklikati "Bravo" in "Jugo Donit", na cilju pa sem bil prava senzacija, saj nihče niti v sanjah ni pričakoval, da bo zmagal neki popolnoma neznani tekač. Organizatorji tekme so me takoj po prihodu na cilj 150-kilometrskega teka nagovarjali, da bi dirko nadaljeval in tekel še 50 kilometrov, tako da bi jih pretekel 200, saj so takrat registrirali čase na 50, 100, 150 in 200 kilometrov, in da bi nemara postavil svetovni rekord še na 200 kilometrov, vendar takrat za ta podvig nisem bil psihično pripravljen." Leto 1983 je bilo za Mravljeta eno od boljših v njegovi tekaški karieri. Po dveh izvrstnih uspehih na tekih v Avstriji je le malo pozneje v isti državi slavil še enkrat, ko je zmagal v teku na 100 kilometrov. Takrat se je v avstrijskem Brucku na startu 100-kilometrskega ultramaratonskega teka zbralo več kot 1200 maratoncev iz osmih evropskih držav, čeprav je proga v Brucku znana kot ena težjih na svetu. Mravlje je bil večji del dirke na čelu in ko je bilo že popolnoma jasno, da to tekmo dobiva - tik za njim pa je tekel Sandro Selman, ultramaratonec iz Prijedora (kije bil takrat v isti državi kot Kranj, v Jugoslaviji) - je Mravlje napravil športno potezo leta: Selmana je nekaj deset metrov pred ciljem prijel za roko in tako sta z roko v roki oba kot zmagovalca pritekla skozi cilj v času 8 ur in 39 minut, medtem ko je tretjeuvrščeni za njima zaostal za pol ure.
  • 19 Špartatlon Vrhunec Mravljetovega športnega leta 1983 je bil vsekakor špartatlon, 250 kilometrov dolg tek brez odmora med Atenami in Šparto v Grčiji. Angleški poslovneži iz Grčije in grška atletska zveza so ga priredili v spomin na dogodek iz antične zgodovine, ko je vojščak Filipedes v vlogi vojaškega kurirja leta 490 pred Kristusovim rojstvom tekel iz Aten v Šparto, da bi Špartance prosil za pomoč v obrambi pred Perzijci. Dušan si takrat še ni mogel privoščiti svojega spremstva, ki je posebno na tako naporni dirki nadvse pomembno in skoraj nujno. Nenavadno bi bilo, da na špartanski tekmi od tekmovalcev ne bi zahtevali špartanskega obnašanja, ki ga vendarle lahko nekoliko omili dobra spremljevalna ekipa. Tako so organizatorji predvideli pijačo za tekmovalce le na vsakih pet kilometrov in kdor ni imel svojega spremstva, je bil pač odvisen le od tega, kar so ponujali v teh obcestnih okrepčevalnicah. Naš tekač se je takrat dogovoril in se pridružil nemški ekipi, kateri je njeno veleposlaništvo dalo na voljo spremljevalni avto. Tisti avto je servisiral Dušana in nemškega tekmovalca, njihova novinarka, ki je bila v spremstvu, pa je pisala tako o Nemcu kot o Slovencu. Potem ko so za preizkušnjo spomladi leta 1983 poslali na dolgo pot med Atenami in Šparto nekaj atletov in spremljevalcev in ko se je poskus popolnoma posrečil, se je grška lahkoatletska zveza kar se da potrudila, da bi temu tekmovanju dala uradni značaj, če bi bilo le mogoče najti sponzorje, ki bi prevzeli organizacijske stroške. Skoraj v hipu so jih našli: 48 britanskih in grških podjetij, največji del ugledne tvrdke, se je potem močno potrudilo, da bi organiziralo to spektakularno tekmovanje. Ti sponzorji so iz svojih vrst izbrali 13 ljudi za koordinacijski komite z Angležem Mikom Callagha- nom na čelu, ki so storili vse, da ne bi ničesar pozabili in da bi bila svetovna premiera tega uItrateka velik uspeh. Razposlali so razpis in povabili najbolj znane ultramaratonce. Zvečer 26. septembra 1983 so tako v nekem atenskem hotelu z več zvezdicami čakali tekače, da se dokončno registrirajo, kajti tekmovalna pravila so predpisovala, da morajo biti udeleženci tega dne zvečer v Atenah; pred začetkom tekmovanja so namreč organizatorji načrtovali obsežen program. V ponedeljek, 26. septembra, so tekače vpisali na startni seznam, jim razdelili startne številke in jih peljali na sprejem, kije bil od šestih do desetih zvečer Prijavilo se je 51 tekačev iz 12 držav; tisti ponedeljek je bilo v Atenah 44 tekačev - med njimi tudi ena tekačica iz enajstih držav. Ni pa bilo, na primer; poljskih tekačev, ki se jim je spet nekaj zataknilo že v njihovi domovini. Špartatlon je vsako leto septembra, ko je v Grčiji še vedno poletna Sredozemska vročin, ki tekmovalcem pije moči
  • 20 Naslednje jutro ob 8. uri so vse tekmovalce odpeljali iz hotela na ogled celotne proge, zvečer pa je bila skupna večerja z županom Šparte in prenočevanje v Šparti. V sredo, 28. septembra, ob 10. uri, so vsi prišli nazaj v Atene in bili ob 19. uri na sprejemu v klubu tujih novinarjev, še naslednji dan, v četrtek, 29. septembra, so se vsi skupaj odpeljali na ogled Aten in imeli opoldne sprejem pri atenskem županu, ob 14. uri sprejem in kosilo v zasebni rezidenci predstavnika britanskega veleposlaništva v Atenah, ob 16. uri pa so se skupaj vrnili v hotel, kjer so imeli ob 18. uri intervjuje. Vse to je bilo sicer dobro mišljeno, vendar bi dan pred tekmo tekačem bolj koristil počitek kot naporen program sprejemov in ogledov. V petek, 30. septembra, ob 6. 30, se je začelo zares, ko so tekmovalce in spremljevalce odpeljali na star olimpijski stadion, kjer je bil točno ob 7 uri start prvega špartatlona '83. Tam je bilo vse na moč resno. Pred starim stadionom, na katerem so bile leta 1896 prve olimpijske igre nove dobe, so se ultradolgoprogaši zbrali na tekmovanju, ki je postavilo nova merila. Uniformirana godba je zaigrala grško himno, nato je odjeknil startni strel. Druščina, ki so jo spremljali policaji na motorjih, da bi tekače varno pripeljali skozi gost atenski promet, se je pognala v živahnem tempu. Kakšnih 12 kilometrov je šlo skozi oblake izpušnih plinov in industrijski smrad, preden so tekači prišli na staro deželno cesto proti Korintu, ki jih je nato peljala ob morski obali, kjer je lahen vetrič z Egejskega morja poskrbel za boljšo kakovost zraka. Tekmovalni predpisi so določali, da je individualno oskrbovanje tekačev dovoljeno šele po prvi kontrolni točki, pri 84. kilometru, nekoliko za Korintom. Do tam so se ultratekači smeli oskrbovati samo na uradnih počivališčih, ki so bila postavljena vsake štiri do šest kilometrov ob progi. Nadalje so pravila predpisovala, da morajo tekmovalci štiri kontrolne točke preteči v določenem času; če bi ta čas presegli, bi se morali posloviti od nadaljnjega tekmovanja. Do prve kontrolne točke za Korintom so morali priteči najpozneje v enajstih urah. Proga do tja je najprej potekala po atenskih ulicah z gostim prometom, nato dalje v Eleusih, kjer je bilo treba premagati 150 metrov vzpona, potem je šla proga skozi Megaro v Korint in prek znamenitega prekopa do prve izločilne točke, kot se je to imenovalo. Celotna pot do tja je potekala po asfaltu in betonu. Vreme je bilo poletno vroče, sonce je žgalo, valovi v zalivu Salamisa so se bleščali v zeleno modrem radostnem spektru barv, rahel vetrič je vel prek ceste, kar je dobro vplivalo na tekače. Spremljevalci so ta prvi del proge sklepali stave, v kakšnih časih bodo posamezni tekmovalci in še predvsem favoriti prišli do prve kontrolne točke in v kakšnem vrstnem redu. Imena kot Mike Newton, Gerard Stenger, Bertil Jarlacker, Alan Fairbrother; Edgar Pattermann, Daniel Coffey in edina ženska na tej tekmi, Eleanor Adams, so bila znana in uspešna na sceni 6-dnevnih in 24-urnih tekov. Na cesti je bil Anglež Patrick Mačke, kije klasični maraton tekel v času 2:22:30 in ki je imel tudi že v ultramaratonih lepe uspehe. Na cesti je bil Grk Yiannis Kouros, ki je bil prav tako zelo hiter in je maraton tekel v času 2:25; dotlej je tekel že na več ultradolgih tekih, poleg tega pa je imel še prednost domačega terena. Doma je iz Tripolisa, mesta na Peloponezu nedaleč od Športe, in je veljal za odličnega poznavalca proge. Nemec Alfons Everz, čigar ekipi se je pridružil
  • 21 Dušan Mravlje, je imel en sam cilj: za vsako ceno priteči na cilj v predpisanem času 36 ur; pa čeprav bi moral zadnje kilometre samo hoditi. Spremljevalci Dušana in Alfonsa so se pripeljali na prvo kontrolno točko v pošastni opoldanski vročini in izmenoma skozi daljnogled gledali v sivo beli trak ceste, nad katerim je migotal razbeljen zrak. Prvi se je pokazal Yiannis Kouros, kije do Korinta pritekel v času 5:42. Nič se ni ustavil, le mokro gobo je vzel na kontrolni točki, si jo ožel na glavo in zdirjal dalje s kratkim, močnim korakom; prav nič ni taktiziral, ampak je tekel s polnim tempom. Le 13 minut pozneje je pritekel Dušan Mravlje. "Nobenega časa nimam, čisto nič ne potrebujem," je povedal in že tekel dalje. Spremljevalci so komentirali, da se precenjujeta in da ju bo to neslo. Boljši poznavalci pa so posebno o Dušanu rekli: On že ve, kaj dela, saj se dobro pozna. Sedeminštirideset minut pozneje je na kontrolno točko pritekel Alan Tomkinson, njegov čas je bil 6:42 za 84 kilometrov. Videti je bil bled, vročina ga je močno zdelovala. Šel je k svoji spremljevalni ekipi, da ga je oskrbela. Le minuto pozneje je pritekel Alan Fairbrother Smehljal se je, videti je bil razpoložen, nekaj je spil in lahkotno stekel dalje. V času 6:56 je pritekel Anglež Anthony Slack Oskrbeli so ga in privoščil si je počitek. Nato je pritekel tandem: Eleanor Adams, edina ženska na tekmovališču, je do prve kontrolne točke pritekla skupaj z Grkom Yiorgosom Michopoulosom v času 7:01. Oba so oskrbeli; delovala sta sicer nekoliko pregreto, vendar pogumno. Osem minut pozneje je do kontrole pritekel Nemec Alfons Everz. Le za kratek čas se je ustavil, popil kozarec elektrolitov in nato še kozarec vode, povedal, da mu gre dobro in da je zadovoljen s seboj, ter stekel dalje. Začela se je druga etapa, ko so spremljevalne ekipe lahko oskrbovale svoje varovance. V prvi etapi je moralo dvanajst tekačev opustiti upanje, da bodo v konkurenci pritekli v Šparto, preostali pa so nadaljevali tek po asfaltiranih cestah in makadamskih cesticah po kmetijski pokrajini, v kateri gojijo vinsko trto, olive in sadje. Po 16 kilometrih so se tekači začeli vzpenjati in so po 30 kilometrih pritekli na nadmorsko višino 350 metrov, na tej višini pa je bila v kraju Akro Nemea druga kontrolna točka, do katere je bilo treba s starta priteči v 17 urah. Nemška spremljevalna ekipa je vozila med Dušanom in Alfonsom, ki sta bila kakšnih 16 kilometrov vsaksebi. Nad rodovitno dolino je legla vročina, kije objela tekače, vendar je kazalo, da Dušanu ne more do živega. Vseskozi je držal svoj tempo, ki ga je prilagajal oblikovanosti tal, deloval je sveže in je energično zahteval pivo. Alfons je bil bolj utrujen, v rokah je držal dve gobi, kjerkoli so se spremljevalci ustavili, se je oskrbel z vodo in z njo skrbel za hlajenje. Zahteval je elektrolite in vodo, vendar je bil kar dobro razpoložen in je svoj tempo prilagajal temperaturi. Okoli pol petih popoldne je vročina vidno popustila, nemški in slovenski tekač sta bila mimo krajev Examalia, Akro Konrithos, Assos in Zevgolation, začel se je vzpon proti krajema Chalkeion in Akro Nemea. Dušan in Alfons sta še vedno delovala sveže, nikakor utmjeno ali napeto. Na drugi kontrolni točki, po 130 kilometrih teka, sta bila oba še popolnoma pri močeh.
  • 22 Kozje steze Peloponeza Naslednji odsek pa je pokazal zobe. Od kraja Akro Nemea je šla proga po makadamskih krajevnih cestah s kratkimi odseki asfalta, po kamnitih poteh, podobnih meliščem, in prek gorate pokrajine v kraje Malandrenion, Stema in Lirkia. Temu majhnemu kraju sledi 8-kilometrski vzpon po kamniti poti na dobrih 650 metrih nadmorske višine. Nekoliko pred vasjo Kapparellion se ta pot neha in tekači so morali stopiti na stransko stezo, speljano skozi grmovje; tam se je začel najtežavnejši preizkus, tako rekoč špartatlonski izpit. Nobene prave poti ni bilo, nobene steze, niti kozje ne, po tem brezpotju pa so se morali tekmovalci strmo povzpeti na približno 750 metrov višine. Tam pogosto ni bilo mogoče niti hoditi, kaj šele teči, pogosto le plezati, pa še to ponoči, ko si je vsak tekač svetil z baterijo in ko so ob nekaterih tekmovalcih šli pomočniki, da so jim z ročnimi žarometi poskušali nekoliko olajšati vzpon. Tako so dosegli sedlo in prelaz in tako je enako šlo po drugi strani po enakih smereh navzdol, po hudih strminah, brez poti in steza, kakšnih 900 metrov v globino in dolino do kraja Sangas. Organizatorji te prepreke niso na pot postavili zato, da bi razredčili vrste tekmovalcev. Zelo velika je namreč verjetnost, da je "predtekmovalec" špartatlona Filipedes tekel po tej poti, saj bi sicer moral teči kakšnih 20 kilometrov okoli hriba, na tistem območju pa bi moral prečkati naselja s prebivalci, ki so bili povezani s Perzijci, kar bi ga lahko drago stalo. Sicer pa je ta prelaz v resnici razredčil vrste tekmovalcev na komaj 25. Ko je bil ta del poti za Nemcem in Slovencem, so jima spremljevalci iz avtomobila spet lahko pomagali. Dušan je bil še vedno ves v ognju: Nimam časa, hitro, hitro... Niti toliko časa si ni vzel, da bi si preoblekel majico, čeprav je teklo od njega in čeprav se je bil že nekoliko prehladiI. Copate je vendarle preobul, spil požirek piva in že z baterijo v roki stekel proti koncu "špartatlonskega izpita". Alfons Everz si je vzel več časa. Tisti trenutek je bil na petem mestu, kar ga je navdajalo z optimizmom, vendar je bil kljub temu zadržan: "Najhujše šele pride," je menil; "sicer me ni strah pred vzponi, vendar v nekem trenutku le načneš svojo substanco in tedaj pride do mrtve točke. Zdaj pa se počutim še zelo dobro." Spremljevalci so ga zmasirali, mu slekli majico, mu sprostili nožne mišice in mu oblekli toplo majico z dolgimi rokavi. Poslovili so se od njega z zagotovilom, da bodo storili vse, da bi ga v Sangasu spet sprejeli v svoje okrilje, kajti spremljevalci z avtom so morali od tam peljati 70 kilometrov okoli gorskega masiva. Do tega kraja so sklenili priti kolikor je mogoče hitro. Toda ko so pripeljali do kraja Nastani, se je pred njimi pojavil avto z rumeno alarmno lučjo. Napeto so buljili v temo: ali je to vodilni Grk ali pa...? Pa je bil Dušan Mravlje, ta vražji fant, ki ni pritekel samo prek gore, ampak tudi že skozi Sangas in Nestani. Za njim je peljal avto z uradnimi predstavniki dirke. Prva dva tekača so namreč preostalih petinsedemdeset kilometrov uradno spremljali. Dušan je sedel na improviziran sedež, kajti v pravilih dirke piše, da tekač med dirko ne sme niti stopiti v spremljevalni avto niti se ga dotakniti. Grško uradno spremstvo je nezaupljivo opazovalo vsak gib spremljevalcev, Dušan pa je spet začel svojo staro pesem: Hitro, hitro, nimamo časa! Dunajsko novinarko, kije bila v spremljevalnem avtu, je to tako razjezilo, da je iz kdo ve kako globoke notranjosti potegnila nekaj hrvaških besed, ki se jih je spomnila z kdo ve katerega dopusta na morju in ki so bile izključno sočne kletvice, ter nato v nemščini tekaču povedala, da si morajo spremljevalci vendarle vzeti nekaj časa, če ga hočejo primemo oskrbeti. Ob tem besednem izlivu dunajske
  • 23 reporterke se je Dušan začel od srca smejati; to ga je sprostilo in mu vlilo veliko novih moči. Spremljevalci so se morali odkriti vzdržljivosti tega atleta, kije bil do takrat 11 ur na poti. Kaj je prestal, so videli iz avta, tisti trenutek pa je sedel tam pred njimi na odeji in žarel od veselja. Počitek ni trajal dolgo in že so se spremljevalci od Dušana poslovili z "veliko sreče in lahke noge" in odpeljali dalje proti kraju Nestani. Tam se neha asfalt in pot proti Sangasu je spet kamnito, prašno melišče. Ko so pripeljali v Sangas,je bila ura ena ponoči, vendar so bili vsi vaščani na nogah, od babic do vnučkov, nihče ni spal tisto noč. Spremljevalni avtomobili enega od pokroviteljev dirke, Royal Airforce, so bili že tam in so čakali svojega Alana Tomkinsona. Zvedeli so, da je vodilni Grk tako hitro pritekel prek gore, da niti v Sangasu in niti v Nestaniju še ni bila pripravljena in postavljena stojnica s pijačami in hrano, saj vodilnega tekača niso pričakovali tako kmalu. "Morebiti pa mu je Hermes, božji sel, posodil svoje khlate čevlje," so se šalili nekateri. V gori, ki se je mogočno dvigala proti diamantno se svetlikajočemu zvezdnatemu nebu nad Peloponezom, so se tu in tam svetlikale svetle pikice in se plesalsko lahkotno premikale navzdol - kot kresnice med poročnim letom. Bili so ultratekači, ki so že bili na tej strani prelaza in ki so se spuščali \j dolino. Radovedno so spremljevalci z daljnogledom buljili v to smer in se spraševali, kdo bo naslednji pritekel v Sangas. Bil je Dušan. Tretji je po kamnitih poteh, ki so bile pogosto brezpotja, pritekel Anglež Alan Fairbrother; četrti Alfons Everz, ki je takoj sedel na improvizirani sedež ob avtu in na vprašanje, kako se počuti, odgovoril, da pravzaprav čisto dobro, da pa mu je gora dala vetra. Zmasirali so ga, ga polili s hladno vodo, pojedel je košček belega kruha, popil kozarec tekočine z elektroliti, kozarec kokakole in še kozarec vode. Ko je bil ta obred končanje pozorno pogledal vsakega od spremljevalcev in dejal: "Če me zdaj postavite na noge, bi nemara lahko celo tekel dalje." Potem pa je sam vstal, prižgal baterijo in še kar lahkotno stekel dalje. Ob tej priložnosti je treba povedati, da so si spremljevalne skupine vso pot izmenjavale informacije in si pomagale, iz vsakega avta pa so pomagali vsakemu tekaču, čeprav so bili vsi tekači med seboj tekmeci. Za tretjo kontrolno točko, za krajem Nestani, se začne gladka, ravna asfaltirana cesta, ki pelje do kraja Tegea. Na tej cesti je imel Nemec smolo: še na peskasti cesti pred Nestanijem je padel ter si poškodoval komolec in podlakt. Spremljevalci so ga hoteli povezati, pa je pomoč odklonil. Za Tegeo se stranska cesta pridruži glavni, ki potem tekače pelje vse do cilja. Tam so se pri Nemcu začeli kazati znaki hude izčrpanosti. Korak je bil sicer videti lahkoten, vendar krajši. Tisti trenutek tretjeuvrščeni Anglež Alan Fairbrother je tam nekje popil mešanico kokakole in vode in vzel mokro gobo, videti pa je bil kot v začetku teka: neprizadet, hladnokrven, popolnoma se je kontroliral. Tudi na tem področju se je dobro poznal in je natančno izračunal svoje možnosti; bil je popoln dolgoprogaš, vreden vsega občudovanja. Nemec Everz je četrto kontrolno točko pretekel v odličnem času, pred njim je bila "samo" še naloga, da v 36 urah priteče v Šparto, kar pomeni, da bi lahko zadnjih 50 kilometrov tekel 13 ur Tedaj je spremljevalce prosil, naj bi vozili ob njem: "Zdaj vem, da bom pritekel na cilj, toda potreboval bom vašo pomoč," je rekel.
  • 24 Ko so spremljevalci svojega nemškega tekača prehiteli, da bi se oskrbeli s pijačami zanj, jih je prehitel Mike Newton, eden od favoritov, nekronani kralj med ultratekači. Mimo je tekel igraje lahko. V urah dnevne vročine je ostal zadaj, ko se je sonce spustilo za obzorje, pa se je začela njegova zasledovalna dirka in je do tega trenutka pritekel na peto mesto. Zadnji del poti pelje iz kraja Tegea skozi kraje Karatsitsa, Elephori, Mantyria, Alepechoh, Boutinanoi in Kokkonorachi v Šparto. Iz doline, v kateri leži Tegea, se pot po osmih kilometrih v komaj treh kilometrih dvigne na višino približno 400 metrov, nato se pet kilometrov spušča, zatem pa se v serpentinah spet kar hitro vzpenja. Cesta se potem vnovič spušča in dviga do 17 kilometrov pred ciljem, ko se strmo spusti v Šparto. Medtem se je začelo daniti. Spremljevalna ekipa je menila, da se bo z dnem Alfonsova utrujenost zmanjšala, toda nemški tekač je očitno iztrošil vse svoje moči in utrujenost je bila vse hujša. Odločil se je za počitek, preoblekel se je, spremljevalci so mu oblekli špartatlonsko mrežasto majico, mu zamenjali hlačke in zavezali copate ter se potrudili, da so mu zmasirali noge. Pokril se je s kapo, kajti sonce je začelo vzhajati, in šel dalje na polt nekaj časa je tekel, nekaj časa hodil. Bilje izredno utrujen, vendar je normalno reagiral. Spremljevalci so mu vsakih osem do deset minut dali svežo mokro gobo, s katero se je lahko osvežil. Postajalo je vroče in tedaj je bilo treba ukrepati zelo previdno, nobene napake ni smelo biti, nobene naglice, nobene živčnosti, treba je bilo ostati miren. Ob cesti se je začela kazati čudovito lepa pokrajina Lakonije, ki pa je tekači skoraj gotovo niso videli. Naposled so za enim od ovinkov - da, to pa že! - vendarle zagledali Šparto, daleč spodaj v čadu doline. Nemški spremljevalci so odkritje pokazali svojemu tekaču, vendar ga ni to čisto nič ganilo: "Človek božji, ali veš, kako daleč je še to?" je dejal. Ko so mu povedali, da je še natančno 17 kilometrov, je samo pokimal z glavo in dejal, da na tek ta trenutek ne more niti pomisliti in da lahko kvečjemu hodi, pa so mu odgovorili, da že sam najbolje ve, kaj mora zdaj storiti. Vse pogosteje je potem spraševal, koliko kilometrov je še do cilja. Pred spomenikom Leonidasa v Šparti se končujejo najnapornejši evropski ultramaratonmi, ki se dan prej začnejo v Atenah
  • 25 Ob cesti je bilo vse več znakov, da se mestu vendarle vse bolj približujejo. Pogosteje so šli mimo skupin večjih in manjših hiš, ljudje so stali pred njimi in navdušeno ploskali. Alfons jim je vedno odgovarjal z mahanjem - ploskanje ga je spodbujalo. Ko je spremljevalna ekipa le nekaj kilometrov pred ciljem odpeljala dalje, da bi videla, kje se pravzaprav začne mesto, je drug spremljevalni avto pripeljal za njimi in jim povedal, da je nemški tekač legel na cesto. Zdirjali so nazaj in ga videli ležati sredi ceste na asfaltu, nekdo ga je masiral, okoli pa je hodil fotoreporter in tekača slikal z vseh strani. Spremljevalci so ga dvignili, ga položili na improviziran stol in ga zmasirali. Bil je na smrt utrujen, zahvaljeval se je, da brez njih ne bi prišel do cilja, vendar je takrat že vedel, da ga bo dosegel. V Šparti so na obeh straneh ceste stali ljudje, ki so burno ploskali, proti cilju pa jih je bilo še vse več in več. Vsakega tekača so zasuli z rožami, k vsakemu je stekel kdo iz množice in mu v roke stisnil vrtnico, tekače pa je navdušenje množice neslo proti cilju in prek ciljne črte, za katero je stal spomenik špartanskega kralja Leonidasa. Marsikateri tekač se je pognal k temu spomeniku, skočil na podstavek in objel Leonidasa. Pa je bil takoj poleg vsakega tekača župan Športe in mu na glavo položil lovorjev venec. Potem ko je marsikateri tekač poljubil tla pod spomenikom, je k vsakemu stopil policijski prefekt in ga spremil v rešilni avto, ki ga je odpeljal v bolnišnico. Od 44 tekačev, kolikor jih je startalo v Atenah, jih je do Leonidasovega kipa v Šparti priteklo 19. Premiera in dve ponovitvi Zvečer je bila na glavnem trgu v Šparti slovesnost, na kateri so predstavili vseh 19 zmagovalcev. Praznovanje se je spremenilo v pravo ljudsko slavje, s katerega so tekači in spremljevalci odšli na banket k županu in šele nato k počitku. Grk Yiannis Kouros, takrat star 21 let, je bil s časom 21:53:42 zmagovalec prvega špartatlona, Slovenec Dušan Mravlje, takrat star 30 let, je bil s časom 24:39:22 drugi, takrat 47-letni Anglež Alan Fairbrother z zaostankom skoraj natančno tri ure za Mravljetom tretji, Nemec Everz, takrat star 36 let, pa četrti z zaostankom štirih ur za Mravljetom. Edina ženska, ki je takrat tekla z moškimi, tedaj 35-letna Eleanor Adam s, je prišla na cilj deveta, in sicer s časom 32:31:52, med petnajsterico pa so se uvrstili še Šved, Belgijec, Francoz, Avstrijec, Grk in še nekaj Angležev; petnajsti je na cilj pritekel več kot deset ur za Mravljetom. Mravlje je potem na špartatlonu sodeloval še dvakrat, zadnjič leta 1985, ko je na tej peklenski progi startalo 48 tekačev iz 15 držav, na cilj pa jih je priteklo 29, med njimi tudi ena tekačica. Dušan Mravlje je na tem svojem zadnjem špartatlonu še pri 200 kilometrih vodil, nato pa ga je prehitel Anglež Patrick Mačke, ki je bil na cilju za pol ure hitrejši od Slovenca, ta pa je svoj čas na tem teku izboljšal za celo uro. "Na špartatlon bom prihajal, dokler ne bom zmagal," je po teku nekoliko v šali dejal na videz zelo dobro razpoloženi Dušan Mravlje, ki pa ga je vendarle jezilo, da ni zmagal, čeprav na tej dirki ni sodeloval najboljši tekač s teh tekov Grk Yiannis Kouros. Na okrepčevalnih postajah je Mravlje to leto pojedel le tri pudinge, popil pa je veliko vode in piva. Na cilju je bil svež, medtem ko so morali zmagovalca odpeljati na infuzijo. Na razglasitvi rezultatov v Šparti torej zmagovalca Mackeja ni bilo, kajti zaradi izčrpanosti je bil še vedno v bolnišnici. Nekateri so ob taki izčrpanosti namigovali tudi na dodatna poživila, saj je zadnjih
  • 26 50 kilometrov res tekel neverjetno hitro. Pač pa je bila na proglasitvi rezultatov Američanka Mary Hanudel, 29-letno dekle, ki je sicer vegetarijanka in ki je premagala kar nekaj moških. Zmagovalec Macke iz Anglije je to leto tekel v času 23 ur in 18 minut, drugouvrščeni Dušan Mravlje pa 23 ur in 42 minut. V očeh Dušana Mravljeta je špartatlon eden izmed najveličastnejših ultramaratonskih tekov na svetu in prav gotovo eden od dveh najmogočnejših v Evropi. Čeprav ta tek zahteva od tekmovalcev maksimalne napore in pravo špartansko vzdržljivost, je vse v mejah športnega tekmovanja, na cilju pa v okvirih vrhunskega s lovljenja vseh, ki jim uspe preteči to peklensko naporno in dolgo pot. Takole pravi Dušan Mravlje o tem velikem teku: Špartatlon je še vedno eden najbolj cenjenih ultramaratonskih tekov v Evropi, če ni celo najbolj cenjen, in sicer predvsem zato, ker poteka v objektivno ekstremnih pogojih. Je popolnoma neskomercializiran. Tekmovalci tam ne dobijo nič, nobene nagrade, ampak je to tek, na katerem se tekači dokažejo v ekstremnih pogojih. Navadno je zjutraj ob sedmih start pred starim olimpijskim stadionom v Atenah, naslednji dan popoldne pa te ljudje čakajo v Šparti pred spomenikom Leonidasu. Tisti, ki pritečejo med zadnjimi, imajo pravzaprav več obiskovalcev, razlike v časih pa so ogromne. Sam sem tekel trikrat, trikrat sem bil drugi. Moj najboljši čas je bil 23 ur in približno 40 minut, Kouros pa je prišel iz Aten v Šparto v 21 urah. Že med nama je bilo tri ure razlike, zadnji pa priteče v limitu 36 ur. Sicer pa so vmes na tej dolgi progi še izločevalne točke. Prva je menda na 50. kilometru in če te začetne razdalje ne pretečeš v določenem času, te izločijo. Na teku je zdaj menda šest takih točk, tako da tisti, ki kot zadnji tako točko še ujamejo, pridejo na cilj v kakšnih 38 urah, to pa je rezultat, ki ga še upoštevajo. Vedeti pa je treba, da je ta proga kalvarija: proti koncu septembra, ko so vsako leto ti teki, so temperature tam še več kot 30 stopinj, pot pa pelje čez hribe in doline, po kozjih stezah in po asfaltu, tako da ta proga tekmovalca do konca uniči. Ob tem naj spomnim na neko definicijo iz knjige Janeza Pence "Trideset tisoč korakov". Takole piše avtor: "Izčrpanost je nezmožnost za opravljanje dela. Tekač jo najprej začuti kot neugodje, nato pa se stopnjuje v bolečino, ki ji lahko uide le tako, da se ustavi. Vrhunski tekači vedo, da je treba za dobro pripravljenost in dosežke trpeti. Bolečino znajo nadzorovati in ostajajo v mejah, ki zagotavlja napredek, ne da bi ogrožali zdravje." Slavja ob prihodu tekmovalcev v Šparto imajo zelo dobro urejena. Vsakega tekmovalca, ki priteče na cilj v Šparti, pričaka mestni župan, čakajo ga dekleta v narodnih nošah, vsakemu dajo lovorjev venec na glavo in iz sklede mu dajo piti vodo, kar ima simboličen pomen. Zvečer; ko so vsi na cilju, pa je veliko slavje, na katerem so vsi lokalni ter grški prosvetni in cerkveni dostojanstveniki. Vendar vsakega tekača s cilja najprej odpeljejo v bolnišnico na preglede. To imajo v Šparti odlično urejeno, drugje, na marsikaterem drugem teku, pa ne, čeprav vsakdo ve, daje po tako naporni tekmi vsak tekač zanesljivo do konca uničen. V Šparti vsakega v bolnišnici najprej umijejo in zmasirajo, mu vzamejo kri, če je treba, dajo infuzijo, močneje utrujene pa štiri do šest ur ne pustijo iz bolnišnice, da se nekoliko naspijo in da so ta čas pod nadzorom. Na nekaterih drugih napornih tekmah pa na cilju za
  • 27 tekmovalce nimajo prav ničesar; niti masaže; tam so tekači kot nekdanji gladiatorji. Po taki tekmi bi vsak potreboval vsaj toplo kad, če že nič drugega, saj je zdaj znano, da normalno trenirani in pripravljeni tekači po takem napornem teku potrebujejo v glavnem le masažo in ustrezne pijače, pa kakšni dve uri počitka ter redki infuzijo in zdravniško oskrbo. Iz lastnih izkušenj vem, daje - vsaj zame - topla voda vendarle najboljša masaža. Vendar na dnevnih ciljih nekaterih ultramaratonov ni bilo vedno niti prhe, ampak so nas še peljali dolge kilometre do hotela, kjer si šele čisto po lastni iznajdljivosti prišel do tople vode. Takrat je Dušan Mravlje že skoraj popolnoma živel za ultramaratonske teke: vsak dan je zgodaj zjutraj tekel, nekajkrat letno pa je sodeloval na največjih svetovnih tekmovanjih enakih asov, v kakršnega se je naredil zadnja leta. Leta 1984 so ga že poznali na vseh prizoriščih najpomembnejših vzdržljivostnih tekov, čeprav je na nekaterih sodeloval šele prvič. Postal je znan tekač na najdaljših progah. Tri dni ob Donavi Avstrijski časopisi so aprila leta 1984 zapisali, da se zdi laiku skoraj nedoumljivo, kakšen podvig so od velikega petka do velikonočne nedelje tega leta opravile 3 ženske in 35 moških iz devetih držav: na "velikonočnem sprehodu", ki ga je organizirala lahkoatletska sekcija dunajskega kriket in nogometnega kluba, so tekli ob celotnem avstrijskem toku reke Donave od zahodne meje, se pravi od Schlogna pri Passauu, do vzhodne meje v Hainburgu ter teh več kot 320 kilometrov zmogli v treh dneh in treh etapah. To je bil prvi donavski tek od 20. do 22. aprila 1984, na katerem sta bili prvi dve etapi dolgi 114 in 122 kilometrov, zadnja pa 84 kilometrov. Organizatorji so v razpisu napisali, da ima prireditev izključno športne motive in naj bi športno navdahnjenemu občinstvu približala lepote donavske doline. Temu ustrezne so bile tudi nagrade za tekmovalce - le pokali za najboljše in nič več. Zasedba je bila "prva liga": med ženskami je tekla Angležinja Eleanor Adams, najboljša ultramaratonka, med moškimi prav tako veliko znanih imen. Tekel je Avstrijec Edgar Pattermann, ki je leto pred tem sodeloval na številnih ultramaratonskih tekih, na njih dobil vrsto stikov z najboljšimi svetovnimi tekači na takih progah in jih povabil na ta avstrijski tek. Takratni svetovni rekorder v teku na 24 ur Anglež Dave Dowdley je bil prav tako poleg in tudi Yiannis Kouros, tisti Grk, ki je bil v svojem zmagovitem in prvem špartatlonu, teku od Aten do Šparte "v enem kosu", tako hiter, da so nekateri podvomili v to, da je v resnici ves čas tekel; Donavski tek pa je bil kar lepa priložnost, da bi dokazal, koliko v resnici velja, saj bi bil na tem teku neprestano na očeh številnemu občinstvu. Prav tako so časopisi pred tekmo omenjali Dušana Mravljeta in Nemca Hanyja Arndta. Vse se je razpletlo tako, kot se spodobi za pravo športno tekmo: 320 kilometrov dolgo progo je v treh etapah najhitreje pretekel Grk Kouros in zanjo potreboval 23 ur in 16 minut, pa tudi vsako od treh etap je pretekel najhitreje. Drugi na cilju vsake od etap in končne uvrstitve je bil Dušan Mravlje, ki je za to progo potreboval dobre tri ure več (čas 26:31), tretjeuvrščeni je bil Madžar Erno KisKiraly, veliko ime ultramaratonskega teka, ki je na cilj pritekel kakšno uro za Mravljetom, na naslednja tri mesta so se uvrstili Madžar Istvan Surin ter Nemca Harry Amdt in Alfons Everz. Petnajsti s tega seznama je na cilj pritekel natančno 12 ur za zmagovalcem.
  • 28 Kruh in voda Kakšne majhne prevare mora poznati tekač, da zmaga na takem dolgem teku ali da teče čim bolje na taki veledirki? Kakšne napake je delal Dušan Mravlje na začetku svoje tekaške kariere in potem nikoli več? Za vsako ekstremno tekmovanje se je treba psihološko pripraviti, kar navadno traja več mesecev, pri takem vsestranskem treningu pa so enako pomembne tako fizične kot psihične priprave. Predpisanega treninga za tekača mojega kova ni; nekateri, Rusi, na primen trenirajo tudi po 600 kilometrov tedensko, moj maksimalni trening pred tekmami pa je kakšnih 200 kilometrov, medtem ko so moji običajni treningi med 20 in 30 kilometrov dnevno; le izjemoma kdaj, kakšno nedeljo, pretečem do 40 ali zelo izjemoma 60 kilometrov. Predvsem je treba vsak velik tek pripraviti v glavi: v glavi moraš biti stoodstotno prepričan, da to zmoreš, da ti bo to uspelo. Če samo malo dvomiš o svojih sposobnostih, obstaja velika verjetnost, da tekmovanja ne boš končal. Tudi med tekmovanjem moraš biti skoncentriran v eno samo smer - priti do zastavljenega cilja. Če koncentracija samo malo popusti in začneš premišljevati o tem, kako daleč je še do cilja oziroma kako zelo si utrujen, je to že lahko usodno. Vedno znova sam sebi in drugim poudarjam, da se vse dogaja v glavi, ki poveljuje nogam; če pride do motilnih momentov, so povelja napačna in teka je skoraj zanesljivo konec. Najpomembnejši je "kabel" oziroma povezava med glavo in nogami, kajti po mojih izkušnjah je na dolgih tekih razmerje med fizično in psihično pripravo 50 : 50. Maratone in daljše teke tečem samo na tekmi ali na predvidenem javnem teku. Z dirke na dirko lahko hodijo tekači, ki tečejo 15 ali 20 kilometrov, to, kar delamo mi, teke na 100 in več kilometrov, pa je treba prej natančno pripraviti v glavi - čeprav se mi je tudi že zgodilo, da sem v enem samem mesecu pretekel tri teke na 100 kilometrov, kar pa nikakor ni normalno. Na dolgih cestah je voda vsekakor mnogo pomembnejša od hrane, vendar se po nekaj dneh teka prileže kakšen krožnik tople juhe
  • 29 Vse te ugotovitve veljajo tudi za daljše treninge, saj se je treba tudi zanje psihično pripraviti, le da je čas za takšne priprave v primerjavi s pripravami na tekmovanja zelo kratek, pri treniranih tekačih pogosto samo dan ali dva. Naslednja stvar je prehrana; izkušnja ali znanost, ki jo je treba poznati, sta namreč hrana in pijača. Piti je treba med tekom, preden si žejen. Na takih tekih moraš nujno imeti vodo in kakšen mineralni napitek, kakršnih je zdaj že dovolj, se pravi pijačo, ki ti vrne minerale in vitamine. Nikoli pa ne bi med tekom smeli piti koncentriranih mineralnih napitkov, ki lahko bolj škodujejo kot koristijo, saj prevelike koncentracije soli iz mišic potegnejo vodo, kar povzroči dehidracijio. Za krajše teke, take do 20 kilometrov, pa zadostuje samo voda. Sam običajno med tekom na super in ultramaratonih jemljem še vitamin B, B-kompleks. To so tablete, ki spodbudijo maščobno presnovo, navadno pa vsakih nekaj ur vzamem še vitaminske tablete, kot je na primer fortevit. Vse to so zadeve, ki jih v lekarni dajo vsakemu otroku in niso nič prepovedanega ali škodljivega. Jemljem jih za vsak primer Na ekstremnih tekih je to obvezno treba jesti. Piti začneš pri petem kilometru teka in si nato rečeš, da boš kaj popil vsakih 20 minut ali če si bolj utrujen, vsaka dva kilometra, na koncu zelo dolge tekme pa vsak kilometer V začetku delam to kar med tekom, da izgubim čim manj časa, potem se ustavim za nekaj korakov, pozneje pa za dalj časa, da pijačo v miru popijem. Kar zadeva prehrano, je to za vsakega tekača čisto drugače. Večina tekačev med teki na 24 ur tudi je, na primer banane, sadje ali riž. Sam sem to na sebi preizkušal dolga leta in sem sprva jedel tudi med 24-urnimi teki. Na koncu sem ugotovil, da mi je hrana na tekih, kjer sem jedel na silo, da bi nekako nadomestil izgubljeno energijo, delala velikanske težave. Na vse, kar tekač poje, ogromno popije, to pa daje občutek napihnjenosti in polnosti, poln želodec začne pritiskati na mehur itd. Zaradi preobilne hrane sem na nekaj tekmah moral odstopiti. Zaradi zaužite hrane včasih nisem mogel niti piti, kar je pomenilo, da sem počasi dehidriral; zaradi tega greš vsakih nekaj sto metrov na malo potrebo, in sicer samo za nekaj kapljic - in dirka gre zanesljivo k vragu. Zadnjih nekaj let sem tekel nekaj ekstremnih zadev, pa nisem niti na eni odstopil, ker sem dojel tudi ta del. Med 24-urnim tekom ne jem nobene hrane, če pa že kaj pojem, je to čista prava juha, kar je v bistvu tekočina, in nemara navaden kruh, kar ne povzroča nobenih težav. Seveda pa so to čisto moje individualne izkušnje, medtem ko nekateri tekači vso pot nekaj meljejo. Mislim, daje moj način zanesljiv, kajti vsak ultramaratonec mora imeti organizem prilagojen na to, da 24 ur teče z zalogami, ki jih ima. Tudi na večdnevnih tekih jem kar se da previdno. Ko se organizem, tudi želodec, privadi na ekstremne napore, počasi začnem dodajati normalno hrano, po treh ali štirih dneh teka pa lahko preidem na čisto normalno prehrano. Hkratno prilagajanje organizma na napore in hrano traja nekaj časa, če naj bi bil prehod čisto brez vsakršnih posledic. Ni pa izključeno, daje prilagajanje na hrano drugačno pri kolesarjih in pri športnikih, ki med svojim športnim udejstvovanjem sedijo. Pomembno je tudi, da se pred tekom ne obremeniš s težko hrano. Sam normalno jem čisto vse, ne živim asketsko, tudi pijem, včasih celo več, kot bi bilo nujno potrebno, tudi alkohol, ne jem samo hidratne hrane, na primer samo testenine. Jem ogromno mesa, tudi solate, ne pa tisto, kar
  • 30 priporočajo nekatere športne knjige. Seveda pa je treba paziti, da na dan pred tekmo ali zjutraj pred tekom ne ješ težke hrane, ker bi gotovo imel težave. Po mojem prepričanju je zlato pravilo, da telo samo pove, kaj potrebuje, zato je vsako nasilno prehranjevanje po teorijah o prehranjevanju nesmiselno. Sam jem v glavnem temno meso, ribe in perutnino, izogibam pa se svinjskemu in mastnemu mesu. Dušan Mravlje je poskušal živeti asketsko, pa je prišel do spoznanja, da si športnik ne sme pritrgovati od ust in da lahko je čisto use, kar mu prija V začetnih letih svojih tekov sem delal nekatere napake glede prehranjevanja, vse postopke sem preizkušal na sebi in napake potem odpravljal. Ko sem začel resno teči, nisem pil nobenega alkohola, jedel sem športniku primerno hrano, zvečer se nisem obremenjeval z velikimi obroki. Pri svoji telesni višini 183 cm sem prišel na 63 kilogramov. Ko sem bil kot okostnjak in ko sem šel teči maratone, sem jih končal popolnoma uničen - maraton sem komaj pretekel v treh urah. Potem sem ugotovil, da v takem načinu življenja nekaj ni čisto prav in sem se počasi začel čisto normalno prehranjevati: začel sem piti pivo, začel sem jesti več mesa. Takoj sem ugotovil, da se je stvar bistveno spremenila na bolje; začel sem popolnoma normalno živeti. Potem je prišlo obdobje, ko sva se spoznala s Srečkom Bergantom in on me je prepričal, da sem približno pol leta pil morsko vodo in jedel pretežno jedi iz morja. Na sebi sem ugotovil, da niti ta teorija ni čisto prava. Ko sem se otresel te teorije o polnokrvnosti iz morja, kot jo je propagiral dr Bergant, sem ob čisto normalni vsakdanji prehrani prišel do spoznanja, da organizem vedno sam pove, kaj človek potrebuje. Sam sicer nimam rad sladkih jedi, zgodilo pa se mi je, da mi je naenkrat taka hrana zadišala in da sem lahko naenkrat pojedel polkilogramsko čokolado, potem pa je dolgo nisem jedel. Tudi sir mi je kdaj zadišal in sem ga naenkrat pojedel pol kilograma. Potem so se moje prehranjevalne navade spet ustalile in sem začel jesti vse, začel pa sem tudi ob vsakem obroku hrane piti pivo; in ko neham teči, popijem najprej vodo, potem mineralni napitek in potem pivo, ob dobri hrani pa občasno tudi kozarec ali več dobrega vina. Ljudje, v prvi vrsti športniki, so včasih imeli tabuje, med katere je sodil predvsem alkohol. Ko sem pred kakšnimi petnajstimi leti javno omenil, da po treningih in tudi med zelo dolgimi, 100- kilometrskimi in še daljšimi teki, pijem pivo, je bilo to skoraj bogokletno.
  • 31 Vendar pa takrat v zahodnih državah to ni bil nikakršen tabu več, saj pravzaprav ni bila nobena redkost, daje bilo mogoče na okrepčevalnih postajah dolgih tekov dobiti tudi pivo. Pri nas je nasprotno trajalo kar precej časa, preden je uradna doktrina doumela, da tudi športniki pijemo pivo (in občasno tudi še kaj drugega). Danes skoraj ni športnika, ki se mora spopadati z ekstremnimi napori, pa si ne bi privoščil kozarca piva. Vendar to ni splošno pravilo, ki bi ga bilo treba natisniti v priročnikih; to govorim iz lastnih izkušenj, ki sem si jih pridobil med svojim ultratekaškim udejstvovanjem. Ko pravim, da zdaj ni nobena redkost, da supermaratonci celo med tekmovanjem svojo prehrano popestrijo s pivom, moram poudariti, da to velja samo za ekstremno dolge tekaške proge, ne pa tudi za teke, ki so krajši od maratona. Po mojih izkušnjah pivo ne škoduje, če ga tekač pije v zmernih količinah, enako pa tudi velja, da ob dobri hrani brez škode popije kozarec dobrega vina. Pivo - tekoči kruh Dušan Mravlje je bil takega mnenja že v zgodnjih začetkih svoje tekaške kariere in je organizatorjem velikih ultratekov padel v oči kot dokaj nenavaden tekač: ni mu bilo veliko mar za sadne sokove, ampak je spraševal po pivu. Po napornem 24-umem teku v dunajskem Pratru, kmalu v začetku njegove kariere, so organizatorji vsakega od 15 tekmovalcev vprašali, kakšna je bila njegova največja želja uro pred koncem dirke. Dušanova želja je bila takrat ta, da bi se do sitega napil hladnega piva, ta želja pa se mu je seveda uresničila takoj po tekmi. Pod naslovom "Jugoslovanski inženir zmagal na 100 kilometrih Brianze tako, da se je krepčal samo s pivom" je italijanski dnevnik z največjo naklado Gazzetta dello Šport leta 1985 objavil obsežen reportažni zapis o slovenskem supermaratoncu Dušanu Mravljetu. "Njegov edini problem je bilo pivo, edina pijača, ki jo ceni. Okrepčevalnic je bilo ob poti sicer dovolj, na njih je bilo veliko pijače in jedače, žal pa nobenega piva. Tako ga je s pivom zalagala soproga, ki ga je kupovala v gostilnah ob progi," je pa je z rekordom!" Mravlje je progo pretekel v 1 urah in 17 minutah. S tem je za 23 minut izboljšal šest let star rekord Italijana Lorisa Gennaria, na 42 kilometrih pa je dosegel čas 2 uri in 31 minut, kar je zelo dobro, če upoštevamo, da je moral potem preteči še 58 kilometrov. Kranjski supermaratonec je bil na čelu kolone s 400 tekači od začetka do konca proge. Lahko bi tekel tudi hitreje, če bi naletel na tekmece, ki bi ga k temu prisilili. Ko je kot prvi pritekel skozi cilj, so bili domačini krepko razočarani. Niso mogli razumeti, da jim je po šestih letih prvič odnesel zmago tujec, za nameček še z novim rekordom proge. Presenečeni so bili tudi nad tem, da se je 32-letni diplomirani strojni inženir iz Kranja med potjo krepčal s pivom. Italijani so hitro našli izgovor za svoj poraz na domačih tleh, češ, lahko je bilo Mravljetu, ko je za gorivo uporabljal pivo. Vendar je Dušan pozneje povedal, da ga je na celotni 100-kilometrski progi spil le nekaj vrčkov - nekako poldrugi liter Trikrat je bil doslej Mravljetov tekaški končni ali etapni cilj pred hotelom Reviera v Portorožu, kjer so mu vsakokrat nazdravili z kozarcem piva.
  • 32 Med pet najboljših supermaratoncev na svetu so leta 1982 Dušana Mravljeta zapisali po tem, ko je na Dunaju na 24-umi preizkušnji pretekel 207 kilometrov in 200 metrov in novinarju avstrijske televizije izjavil: "Edino, kar si v tem trenutku želim, je velik vrč piva." Štirinajst supermaratoncev in eno supermara- tonko so takrat povabili organizatorji iz dunajskega kriket in nogometnega kluba na enkratno preizkušnjo v atletiki, na 24-umi tek, da bi potolkli rekord 274 kilometrov, ki ga je držal Anglež Dave Dowdle, ki se je prav tako udeležil tekmovanja. Dušan je dobil vabilo zaradi rezultata teka na 150 kilometrov - 12 ur in 45 minut. Maserji, zdravniki, tartan na stadionu, glasba od Beatlov do Bacha, hrana in pijača ter volja tekmovalcev, vse je bilo pripravljeno na startu, le dež in veter sta napovedovala, da bo boj s kilometri težji, kot so pričakovali. "Nekateri so silovito potegnili v začetku, sam pa niti nisem vedel, kakšno taktiko bi ubral na takšni dirki," je dejal Dušan" Vedel sem, da bo po štirih urah začela prihajati moja tradicionalno kriza, kar se je res zgodilo. Ponoči je temperatura padla pod ničlo. Desetkrat sem preoblekel vsa oblačila, nekajkrat pa sem menjal še majico, jedel skoraj nisem - enkrat lahko juho, kakšno napolitanko in košček čokolade, pil sem vse, od mineralne vode do piva, čaja in ponoči kave, zadnje ure teka (bilo je dopoldne) pa je sonce neusmiljeno žgalo in niti žejen niti lačen nisem bil več, noge so opletale, hodile, tekale in spet hodile. Zdi se mi, da sem se celo sam s seboj pogovarjal, malo pred koncem dirke pa sem naredil celo požirek slivovke, ki mi jo je ponudil eden od gledalcev." Ko je novinar po tem teku vprašal Mravljeta, kakšne so noge po takšnem teku, je odgovoril, da se je "čisto dobro počutil, le po stopnicah navzdol se nekaj dni ne da hoditi. Niti ene stopnice ne moreš prestopiti naslednji dan." To je bil Mravljetov nasploh prvi ultramaratonski nastop na stadionu, kjer so pogoji za tek bistveno drugačni kot na cesti. Pravzaprav je moral biti zelo pogumen mladenič, da si je v začetku športne kariere drznil stopiti pred športno občinstvo s kozarcem ali steklenico piva v roki. To so bila še leta, ko je bila vsaka športnikova misel na alkohol skoraj smrtni greh. Dušanu Mravljetu pa je pivo od nekdaj prijalo - ali pa je podzavestno čutil, kaj mu koristi ali kaj mu ne škoduje. Veliko pozneje je prebral marsikaj o pivu in celo zelo resne razprave so ga prepričale, da je ta pijača v zmernih količinah kar zdravo in dobro okrepčilo. V 12-odstotnem pivu je 90 do 92 odstotkov vode, 4 do 5 odstotkov neprevretega ekstrakta, 3.5 do 5.5 utežnih odstotkov alkohola in do pol odstotka ogljikovega dioksida. To pa je le groba razdelitev; samo v neprevretem ekstraktu piva je 70 do 80 odstotkov ogljikovih hidratov, približno 8 do 10 odstotkov ekstrakta so dušične spojine različnih stopenj razgradnje, 3 do 4 odstotke je v ekstraktu mineralnih snovi, od tega največ natrija, kalija in fosforja, precej pa tudi kalcija, magnezija, aluminija in železa. Poleg tega je v pivu še vrsta vitaminov, predvsem kompleksa B. To pomeni, da pivo ni le hranljivo, ampak ima tudi dietetetično vrednost. Odvisno od ekstrakta je v litru piva 400 do 500 kilokalorij, od česar jih odpade 250 do 390 na kalorije, nastale iz alkohola v tem pivu, druge kalorije pa pridejo iz ekstrakta, ki ga človeško telo izkoristi, zaradi česar pride do povečane prehranske vrednosti te pijače. Pivo zato nekateri imenujejo tekoči kruh.
  • 33 Kot so ugotovili strokovnjaki, pivo ni le lahko prebavljivo, in sicer zaradi encimsko že razkrojenih sestavin, ki jih vsebuje, ampak tudi pospešuje prebavo hrane, zaužite ob pivu. Posebno ugoden vpliv na prebavo ima nizka vrednost pH te pijače, ki je poleg tega še brez vsakršnih maščob. To ni ugotovitev strastnih pivcev piva, ampak kemikov in živilskih tehnologov; ker pivo vsebuje organofosforne spojine in eterična olja, deluje pomirjevalno na živčni sistem. To dejstvo so praktično potrdili zdravniki bolnišnice v Bostonu v Združenih državah Amerike: ugotovili so, daje pivo pri zdravljenju starejših ljudi uspešnejše pomirjevalno sredstvo kot vrsta pomirjevalnih zdravil. To ugotovitev razlagajo s tem, da so pri starejših ljudeh psihične težave v velikem delu povezane z arteroskleroznimi pojavi, ki zmanjšujejo dotok krvi v možgane. Ker vsebuje pivo poleg pomirjevalnih sestavin še alkohol (čeprav razmeroma majhne količine), ki, kot je znano, širi krvne žile, je s tem pospešen krvni obtok. To krepi učinek pomirjevalnih sestavin piva. Vendar niti to še ni niso vsi pozitivni in kar zdravilni učinki piva. Ker ta pijača pospešuje izločanje tekočine iz organizma, torej spodbuja delovanje ledvic, v nasprotju z močnimi alkoholnimi pijačami pri zmernem uživanju piva ne pride do zamastitve jetrnih celic. Zaradi majhnih količin alkohola, ki ga vsebuje, pivo spodbuja delovanje srca in s tem pospešuje cirkulacijo v krvnem obtoku in dihanje. Ogljikov dioksid deluje tako, da se želodec hitreje izprazni, kar pomeni, da se pivo v želodcu zadržuje krajši čas kot druge pijače. Zato poznavalci menijo, daje hladno pivo manj škodljivo kot druge mrzle pijače. Kofein je sicer na seznamu prepovedanih poživil za atlete, vendar je nekaj skodelic dnevno daleč pod prepovedano mejo
  • 34 Kava - droga ali poživilo? Medtem ko je Dušan Mravlje že pred kakšnim desetletjem ali še več postal v ultramaratonskih krogih znan kot velik pivec piva, ni bil nihče od njegovih kolegov in organizatorjev največjih svetovnih ultramaratonskih tekaških preizkušenj pozoren na to, da je med teki vedno spil tudi kar precej kave, ki naj bi bila za vrhunskega športnika - enako kot vse druge razvade - vsaj nekoristna, če že ne škodljiva. Ker Dušanu ni nikoli škodovala, jo je redno pil in je bila včasih zanj - kot je posebno zjutraj še za marsikoga - pravo zdravilo. Že zdavnaj so bili muslimanski homeopati mnenja, da je črni zvarek zdravilo, univerzalno sredstvo proti boleznim vseh vrst, od duševnih motenj do vnetja mandeljnov. Pa so v Evropi 18. stoletja nastopili zdravniški skeptiki - apostoli zdravja, ki niso hoteli verjeti v poživljajoči učinek kave. Svarili so pred "turško pijačo", češ da slabi živce ter povzroča bledico in celo najrazličnejše bolezni. Vendar se je v Nemčiji prva kava "arabica" pojavila prav v lekarni. Sodobna medicina obravnava kavo dobrohotno, čeprav so v raziskavah odkrili nasprotujoče si izsledke, saj kava pri posameznikih lahko povzroča precej različne reakcije, kajti od 2500 domnevnih sestavin v njej jih je doslej razpoznanih in izmerjenih le okoli 700. Dejstvo je, da kofein vpliva na miselni proces, prav kofein pa je kemično in fiziološko najbolje raziskana glavna učinkovina kave. Njegovo vzdražljivo delovanje na možgane je za pivce kave bistven užitek. Povečanje duševnih sposobnosti, izboljšanje asociativnega mišljenja in razpoloženja so lahko posledice pitja kave. Vendar se lahko pri bolezensko živčnih ljudeh in tistih, ki so dovzetni za strese, to pozitivno delovanje sprevrže v svoje nasprotje. Pri takih ljudeh povzroča pitje kave razmišljenost, notranji nemir in zaradi fiziološkega delovanja kofeina tudi nespečnost, medtem ko lahko nekateri ljudje, predvsem starejši, po kavi izvrstno spijo. Kava povzroča pospešitev srčnega utripa in tudi rahlo povišanje krvnega tlaka. Ta učinek je za zdrave ljudi neškodljiv, pri ljudeh z nižjim krvnim pritiskom pa celo zaželen. Celo pri srčnih bolnikih večinoma ne priporočajo abstinence, če bolniki ne reagirajo z nenormalnim povečanjem utripa in aritmijo. Poleg tega kofein pospešuje prebavo, ker draži peristaltiko, od volje neodvisno ritmično gibanje mišičja v črevesju. Zaradi kalija deluje kava dehidrirajoče, zato v vzhodnjaških deželah ob kavi vedno postrežejo še kozarec vode. Splošnega pravila, koliko kofeina lahko prenese človek, ni. Kdor je kave vajen in je v dobrem duševnem in telesnem razpoloženju, lahko brez nevarnosti popije tri ali štiri skodelica dnevno. Kofein v kavi je torej lahko poživilo, ki vpliva na dobro počutje in nudi človeku vrsto ugodnih občutkov. Ker daje novo moč, človeka povzdigne in mu daje občutek nekakšne evforije, je nadvse primerna pijača za športnike, ki bi želeli še nekoliko povečati svoje športne zmogljivosti. Pri športnikih, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi, kot so maraton, ultramaraton, kolesarjenje ali triatlon, kofein omogoča, da tekač, na primer, teče večje razdalje, ne da bi porabil glikogen v mišicah in jetrih, prav od količine glikogena v tekačevih mišicah pred tekom pa je odvisno, ali bo atlet uspešen ali ne. S posebnimi prehranjevalnimi ukrepi lahko povečamo zaloge glikogena v mišicah, ki je najhitrejše gorivo. Prav kofein med dolgotrajnimi napori med drugim uravnava presnovo tako, da telo kuri več maščob in manj za tek učinkovitih ogljikovih hidratov, se pravi glikogena. Kakšna skodelica kave pred tekmo torej pomeni za tekača prednost pred nasprotnikom, ki kave ni popil.
  • 35 Skodelica kave vsebuje 100 do 150 miligramov kofeina, instantna kava pa 80 do 90, medtem ko je dokazano, da je učinkovita doza kofeina pri maratoncih 250 do 350 miligramov. Ker torej kofein v večjih količinah lahko bistveno vpliva na izboljšanje rezultatov, je na seznamu nedovoljenih poživil - vendar samo v velikih količinah, ki bistveno presegajo nekaj skodelic kave dnevno. Zmaga v želodcu po Haasu Enako kot pijača je za športnika pomembna tudi hrana, saj ni vseeno, kako učinkovito kurjavo kuri v odločilnih urah. Dr. Robert Haas je v knjigi "Zmaga v želodcu" zbral vrsto pomembnih ugotovitev in nasvetov, ki so za vzdržljivostnega tekača nadvse koristni. Med drugim piše: "Beljakovine so osnovni gradbeni material našega telesa, a vendar za aktivne ljudi slab vir takojšnje energije. Mnogi športniki in profesionalci pojedo štiri do osemkrat več beljakovin kot znašajo njihove dnevne potrebe. Na dan potrebujemo samo 40 do 80 gramov beljakovin. To je dvakrat do štirikrat manj, kot jih verjetno pojeste danes. To ni presenetljivo, če vemo, da konzerva s tunino, težka 185 gramov, daje 45 gramov beljakovin - skoraj celotno dnevno potrebo po tej hrani. Tako je jasno, da lahko uživanje prevelikih količin beljakovin (nad 80 gramov na dan) v večini primerov zmanjša športno zmogljivost in zdržljivost zaradi dehidracije in izgube življenjsko pomembnih mineralov. * * * Športniki in vsi tisti, ki redno trenirajo, izgubljajo med treningom s potom zelo malo natrija in še manj kalija. Njihova telesa so "trenirana" tako, da vzdržujejo zdravo in ustrezno količino soli, ki ustreza potrebam težke fizične aktivnosti. Toda tisto, kar ljudje zares izgubljajo s potom in kar morajo v resnici nadomestiti, je voda. Če športnik pogoltne tableto soli, pride do dveh škodljivih pojavov. Da bi se razredčile visoke koncentracije soli v želodcu, se pritegne voda iz delujočih mišic, kjer je najbolj potrebna, prav tako pa tudi iz drugih delov telesa. Tako nastala notranja dehidracija povzroči nevarno visoko koncentracijo soli v telesu, ta pa spet lahko povzroči velike težave z ledvicami. * * * Poštenje je pri nekaterih verah mogoče umestno, pri športnikih pa stradnje ohromi učinkovitost in zdržljivost. Poštenje v moderni športni prehrani nima razumske osnove. Še danes je mnogo športnikov prepričanih, da če se vzdržijo goste hrane pred tekmo ali vadbo, nekako očistijo telo strupov oziroma toksinov in prispevajo k visoki učinkovitosti in zdržljivosti. Vendar je to čista zmota. Poštenje namreč zmanjša zdržljivost športnika, kajti pomanjkanje hranil pretrga normalno skladiščenje energije in samo presnovo energije, za katero je potrebno določeno ravnotežje med beljakovinami, maščobami, sladkorjem, vitamini in minerali, ki jih dobimo s hrano. Po več kot 12 do 24 urah stradanja telo začne tako rekoč jesti samo sebe, zato izgubljate vitalno mišično tkivo, glikogen, vitamine in minerale. Naj vas zato ne zapeljejo zagotovila, ki jih dajejo nekatere športne zveze! Stradanje je športnikom nepotrebno in potencialno nevarno in lahko povzroči neuspeh celo pri šampionih. * * *
  • 36 Najboljše gorivo za mišice so ogljikovi hidrati, ki so najboljša hrana za vrhunske zmogljivosti. So edino zares čisto gorivo in hitro dosegljiv vir krvnega sladkorja. Kompleksni ogljikovi hidrati, kot sta na primer neoluščen riž in testenine, so za profesionalne športnike, ki si služijo denar za življenje z zmagami, vredni zlata. Nič manj niso pomembni za amaterske športnike, ki bi se radi izkazali v svojem najljubšem športu." * * * Leta 1982, piše dr Haas, sem s tenisačico Martino Navratilovo potoval v Stuttgart, da bi nadzoroval njeno prehrano med tekmami za veliko nagrado Porscheja. Njeni rezultati na tem turnirju so bili spoštovanja vredni. Enega od večerov je Porsche Navratilovi organiziral zmagovalno večerjo, potem ko je premagala Tracy Austin. "Malo sva jo zamudila," piše dr. Haas. "Ko sva prišla do ogromne servirne mize, ki se je šibila pod krožniki klobas, sira, bogatega peciva, iz katerega sta se cedili jajčna in stepena krema, zelenjavo, polito s težkimi kremami in sirovimi omakami, nikjer pa ni bilo moč najti rib ali piščancev, me je Martina pogledala, da bi ji pomagal. "Na pomoč," je zašepetala. Dvakrat sva obkrožila mizo, preden sva našla edino hrano vrhunske zmogljivosti na vsej mizi - košarico s kruhki. Vzel sem dva, enega zanjo in enega zase. Vrnila sva se k mizi z ogromnim krožnikom v rokah, na katerem je bil en sam košček. Najin gostitelj, Porschejev direktor Ed Peten je bil sicer začuden in prav tako drugi gostje v dvorani, ki niso vedeli, da sem si jedilnik ogledal že prej in zato naročil precej pečenega krompirja, piščančjega mesa, dušene zelenjave, solate in svežega sadja. Vse to sva z Martino pojedla, preden sva se odpravila na zabavo. * * * Kontrolirane znanstvene raziskave so pokazale, da izguba samo 900 mililitrov vode med aktivnostjo zmanjša sposobnost opravljanja težkega dela do 15 odstotkov. Izguba več kot treh litrov vode, ki ni nič nenavadnega za vrhunske vzdržljivostne športnike v vlažnem in vročem vremenu, lahko zmanjša delovno sposobnost za 30 odstotkov. Največ športnih tekem je izgubljenih zaradi dehidracije, ne pa zaradi drugih prehranskih pomanjkljivosti. V svoji karieri športnega svetovalca za prehrano sem videl zmage mnogih nepravilno hranjenih športnikov. Videl sem, kako so zmagovali preutrujeni ali celo hudo bolni športniki, nikoli pa nisem videl zmagovati dehidriranega športnika. Videl sem, kako je nekaj najboljših športnikov stoletja izgubilo ključne tekme zaradi dehidracije, ki bi se ji lahko izognili. Videl sem, kako je izgubil svoj zadnji boj Muhammad Ali - ne samo zaradi nasprotnikovih udarcev ali svojih let, temveč tudi zaradi diete, zdravljenja in dehidracije. Pred fizično aktivnostjo naj se vsi športniki prepričajo, ali so dovolj hidratirani. Med aktivnostjo lahko telo resorbira iz želodca samo majhne količine vode (okoli pol do enega litra na uro), kar pomeni, da naj bi popili najmanj pol litra vode pred začetkom treninga ali tekme. Namesto čiste vode je še koristneje piti mešanico, ki si jo pripravimo sami in ki je sestavljena iz skodelice vode, dveh žlic pomarančnega soka in ščepca namizne soli, pijača pa naj bo dobro ohlajena. Kakih 15 minut pred treningom ali tekmo naj bi popili dve skodelici take pijače, aktivnim športnikom, ki tekmujejo v vročem in vlažnem okolju ali se celo pri navadnih temperaturah močno potijo, pa svetujem popiti med vadbo eno do dve skodelici te pijače in dve skodelico po dogodku na glede na žejo.
  • 37 * * * Dr Robert Haas prav tako svetuje tekmovalcem naslednje: Pred tekmo ali vadbo ne jejte velikih obrokov. Iz telesa ne morete iztisniti vsega, če je želodec preobremenjen z maščobami, beljakovinami in ogljikovimi hidrati. Pojejte samo toliko, da zadovoljite občutek lakote. Pijte več vode, kot jo potrebujete zaradi žeje. To je najpomembnejši nasvet, ki ga lahko dam. Pomanjkanje vode je namreč edina najpogostejša bistvena napaka v prehrani vsakega športnika. Popijte najmanj skodelico vode na vsakih 25 kg telesne teže pred začetkom fizične aktivnosti, nato pa najmanj skodelico vode za vsakih 15 minut fizične aktivnosti. Mati narava je poskrbela, da se med intenzivno fizično aktivnostjo občutek lakote umakne. Najprej je potrebno nadomestiti najpomembnejše hranilo, ki ste ga med tekmovanjem izgubili, vodo. Vaša prva dolžnost je, da najprej napolnite zaloge vode v telesu, zato pogosto pijte. Šele nato, nič prej, lahko jeste. Dr Robert Haas je tudi globoko prepričan: "Intenzivna spolna aktivnost poveča športno zmogljivost, prav tako kot športna dejavnost lahko poveča spolno zmogljivost. Seks in šport izzoveta enak telesni odgovor; kar pomeni, da obe aktivnosti lahko izboljšata fizično sposobnost. Več življenjske moči na igrišču, seveda s pravilno športno prehrano in treningom, pomeni več energije v postelji in narobe." V bistvu se strinjam s teorijo dr Haasa, vendar moja prehrana temelji na več beljakovinah in manj ogljikovih hidratih kot njegova. Mislim, da se športniki, ki smo izpostavljeni izrednim naporom, nasploh prehranjujemo nekoliko drugače kot drugi športniki. Sicer pa to področje v "mojem" športu še ni povsem raziskano. Skoraj zanesljivo bosta tudi nekaterim ultramaratoncem Haasova način in izbira prehrane ustrezala. Rekordnih sto kilometrov v Hirtenbergu Kar 710 žensk in moških je bilo na startu 9. mednarodnega kriterija v teku na dolge proge, ki so ga junija 1985 organizirali v avstrijskem Hirtenbergu. Največ je bilo seveda Avstrijcev, poleg njih še precej Nemcev in tudi nekaj Francozov, Čehov in Slovakov, Madžarov, kakšen Norvežan in dva Slovenca, Dušan Mravlje iz Kranja in Nace Mervariz Gornje Straže. Tekli so na 50, 100 in 150 kilometrov, "evropski prvak v teku na 100 kilometrov pa je postal Dušan Mravlje. Ta naslov si je pridobil z najhitrejšim tekom, ki ga je doslej kdorkoli tekel v Avstriji, saj je to razdaljo pretekel v času 6:49:58", kot so takrat zapisali časopisi. Zanimivih je nekaj primerjav: deseti je za Mravljetom zaostal za poldrugo uro (že drugi pa za skoraj 40 minut), dvajseti za skoraj tri ure, sedeminpetdeseti pa za šest ur; medtem ko je ena od avstrijskih tekmovalk potrebovala za to progo skoraj sedem ur več kot Mravlje. Stoenajstije prišel na cilj tega 100-kilometrskega teka v 23 urah in pol. V kranjski Planiki za Mravljeta že precej let izdelujejo posebne, spredaj odprte tekaške copate Adidas
  • 38 Dušan Mravlje je na tem teku dosegel tudi odlični vmesni čas na 50 kilometrov: to razdaljo je pretekel v dobrih treh urah (3:13:30) - dvestopetdeseti s tega seznama pa je za 50 kilometrov potreboval skoraj natančno toliko kot Mravlje za 100 kilometrov. Ali so bili najboljši na tem teku tako dobri tudi zato, ker so imeli boljšo opremo od tekmecev? V kolikšni meri je sploh odvisno od opreme, kako dobro bosta tekla enako pripravljena tekmeca? Prava oprema - pot do zmage Oprema tekača je vsekakor izredno pomembna, pri tem pa so morda najpomembnejši copati. Ko sem začel teči, sem se nagibal k teoriji, da je za take teke treba imeti čimbolj mehke copate in sem nekaj let tudi v resnici tekel v zelo mehkih adidaskah - menda sta bila modela New York in Oregon. Bilo je vse v redu in nobenih težav nisem imel, pa sem nekoč dobil nekoliko trše copate z malo tanjšim podplatom. Ko sem nekajkrat tekel v njih, sem prišel do preprostega spoznanja: mehki copati sicer blažijo vse udarce, obenem pa izgubiš ogromno energije, kar občutiš šele na dolgih tekih; v mehki gumi se pogrezaš, prenos med copati in asfaltom ni neposreden, ampak je vmes blažilec, kjer se del energije izgubi. Maratonci imajo copate s čisto tankimi podplati, daje odriv maksimalen. Ko se v mehkih copatih pogrezaš, kar je sicer krasno za nogo, izgubljaš energijo in učinek tvojega dela je precej manjši, v 24 urah pa je izguba energije že znatna. Hkrati pomeni debelejši podplat nekaj gramov večjo težo copata: v 24 urah pomeni to pri 254 kilometrih, kakšnih 200.000 korakih in pri 10 gramov težjih copatih, da moraš ta čas prenesti kakšni dve toni večjo težo. Te copate sem potem začel razvijati za kranjsko Planiko, ki izdeluje modele za Adidas. Vedel sem namreč dovolj natančno, kaj hočem, nisem pa tega mogel kupiti v trgovini. Počasi smo prišli do modela, ki je na pogled izredno preprost; naredili so mi copate, s katerimi zadnjih pet ali šest let vedno tečem; materiale smo nekoliko spreminjali, da smo dobili čim lažjo tekaško obutev - vgrajevali smo namreč lahke umetne materiale. Četudi s takimi copati tečeš v dežju, se potem dovolj hitro posušijo, se ne krčijo, taki z naravnimi materiali pa se. Spodnji del gume naj bo ob vseh teh lastnostih čimbolj odporen proti obrabi. Na tekih vedno nosim copate, ki so tri številke in pol večji, kot je moja noga in kot so običajno moji čevlji, saj sem ugotovil, da mora biti obutev udobna, kajti med dolgimi teki začenjo noge nekoliko zatekati. Hitro se navadiš na takšno udobnost, copati pa se ne sezuvajo, kot bi kdo mislil, saj jih pred tekom dobro zavežem. Poleg tega imam copate spredaj odrezane, da gledajo prsti ven: da se noga zrači, da se suši, ko se polivaš, hkrati pa se ni treba bati, da bi prsti nabijali v sprednji del obuvala, ko tečeš navzdol. Če je vreme normalno, imaš ves čas teka krasen občutek svežine v nogah. Kar zadeva druge dele tekaških oblačil, je odvisno od letnega časa, od zunanje temperature in vremenskih razmer, kako bo tekač oblečen. Čeprav vsi neradi nosimo sintetične materiale, izdelujejo zdaj vse atletske drese prav iz takih, saj so izredno lahki, zelo hitro se sušijo in so najprimernejši tudi za tek v vročini. Kadar je vreme hladnejše, sam vedno izberem bombaž, čeprav se razmeroma počasi suši na meni, je pa naravni material. Ko je hladno, se dobro oblečeš v to, kajti če imaš preko te obleke še sintetične materiale ali anorak, si v to preveč zaprt, telo pa mora tudi med tekom dihati. Zato naj bi anorak uporabljali samo v mrzlem dežju, močnem sneženju ali izredno hudem vetru. Sam skoraj nikoli ne nosim anoraka, kapo pa v hladnem vremenu imam, ker telo skozi glavo izgublja precej energije in temperature. V hladnem vremenu vedno nosim tudi rokavice.
  • 39 Včasih pajkovk ni bilo, zdaj jih nosimo; včasih smo tekli v hladnem vremenu v navadni trenirki, ki je bila ohlapna in ko se je napila mokrote, je lezla dol, pajkovke pa so elegantne in za tek zelo primerne. Pozimi zdaj oblečem dvoje pajkovk, kar zadostuje. Zelo je pomembno, da ima tekač tople noge, kajti do največ poškodb pride zaradi tega, ker ima neogrete mišice in kolena. Zgornji del telesa si v tem letnem času dobro oblečem, nataknem si nekaj majic, kakšen zelo debel bombažen zgornji del trenirke, skratka, pozimi tečem oblečen v naravne materiale. Če pa bi oblekel anorak, bi se v hudem mrazu na notranji strani nabral led in bi bil kot v nekakšnem oklepu in kotlu. Pozimi nosim naravne materiale, poleti pa čim lažje sintetične in umetne, napol prozorne, ki se hitro sušijo. Samo roko je dvignil tekač in spremljevalec v Nissanu Patrol Andrej Hočevar je natanko vedel, kakšno glasbo mora predvajati ultramaratoncu Tek v ritmu glasbe Včasih imam na ušesih walkman in nekateri me sprašujejo, ali se hočem s tem popolnoma zapreti vase in v čisto svoj tekaški svet. Sprašujejo me tudi, ali ne bi bil kljub še tako hudim tekaškim krizam in naporom svet vendarle lepši, če bi ga gledal in poslušal vse njegove zvoke, ki so okoli mene. Sam sem vendarle prišel do spoznanja, da je glasba kazalec tekačevega razpoloženja. Dolgi teki so velikanska monotonija in glasba te v tem razvedri. Že to, kakšno glasbo želiš poslušati, kaže na to, v kakšnem stanju si. Če bom poslušal skupino Queen, to pomeni, da sem dobro razpoložen in bom tekel precej hitreje, kot če bi poslušal bolj umirjeno glasbo, ki mi včasih tudi ustreza. Ko se počutim slabo, lahko z glasbo spodbudim boljše počutje; v najbolj kritičnih trenutkih me pogosto preprosto požene, da začnem teči hitreje ali normalneje. Včasih si celo tempo narekujem s tem, kakšno muziko poslušam, včasih pa si snamem walkman samo zato, da tečem počasneje, ker se bojim prevelike hitrosti; tista muzika me namreč pogosto tako zanese, da grem prehitro. Tudi to me sprašujejo, zakaj imam včasih walkman na ušesih, včasih pa raje poslušam glasbo, ki prihaja iz zvočnika spremljevalnega avtomobila. Včasih mi je bilo resda vseeno, od kod prihaja glasba, potem sem med dolgimi teki v letih spoznal, kako vplivajo tudi glasbeni odtenki na razpoloženje in počutje utrujenega tekača. Iz walkmana prihaja odlična glasba, s katero imaš neposreden stik, vendar tega ne moreš poslušati več kot kako uro, po tem času pa moraš sprostiti ušesa, saj je tako, kot bi to glasbo poslušal v studiu. Če pa imaš za seboj indirektno glasbo, ki jo slišiš nekako iz okolice, jo lahko poslušaš 24 ur na dan. Na nekaterih tekih, tudi najdaljših, mi je ves čas igrala glasba iz zvočnika; samo z roko sem pokazal, kakšna muzika bi mi bila tisti trenutek všeč glede na razpoloženje, včasih malo bolj dinamična in včasih bolj umirjena.
  • 40 Kadar ti niti glasba ni več všeč, pa veš, da si v blazni krizi, ki jo moraš prebroditi, in ko jo prebrodiš, si spet zaželiš glasbe in veš, da je ponovno vse v redu. Sicer pa človek walkman posluša na 24-urnih in daljših tekih, saj na teku na 100 kilometrov za to ni dovolj časa, poleg tega pa moraš aparaturo prenašati s seboj, kar tudi vzame nekej energije in moči. Tisoč kilometrov od Sidneya do Melbouma Na startu pred blagovnico Westfield v Sidneyu, ki je bila sponzor supermaratonskega teka iz tega mesta do Melbourna, dolgega več kot 1000 oziroma natančno 1016 kilometrov, se je 2. maja 1986 okoli osmih zjutraj zbralo 25 supermaratoncev iz Francije, Velike Britanije, Norveške, Švedske, ZDA in tedanje Jugoslavije, ki jo je zastopal Kranjčan Dušan Mravlje. Nekaj tisoč ljudi in kakšnih deset televizijskih kamer je pozornost posvečalo predvsem trem favoritom: domačinu Bloomerju, Francozu Zabaloju in britanskemu supermaratoncu Patricku Mackeju. Kamere so se pogosto ustavljale tudi na mladeniču v športni jopi in z mavcem na levi nogi, Grku Yiannisu Kourosu, po mnenju številnih najboljšem supermaratoncu na svetu. Imel je smolo in si je nekoliko pred to tekmo zlomil prst, tako da je moral iz avtomobila spremljati dirko, na kateri je že dvakrat zmagal. "Povabilo na to tekmo sem dobil že decembra 1985," je pripovedoval Dušan Mravlje, "potem ko sem bil na šestdnevnem teku v Colacu četrti. Tega povabila nisem takoj sprejel, ker sem vedel, da me v istem kraju na istem stadionu febmarja spet čaka šestdnevna tekma. Ko pa sem na tem teku prišel na cilj drugi, se je menedžer Mike Danger nadvse trudil, da bi me pridobil tudi za tek med Sidneyem in Melbournom. Vendar so stroški za tako tekmo za posameznika zelo visoki: zbrati je treba kakšnih 10.000 avstralskih dolarjev. To leto sicer ni bilo treba plačati startnine, vendar sem izračunal, da bi kljub temu potreboval toliko denarja, s katerim bi plačal dva spremljevalna avtomobila, kiju mora imeti s seboj vsak tekmovalec, šest ljudi, ki bi bili v teh avtih in ki bi med tekom skrbeli zame, povrhu vsega pa bi moral plačati še letalsko vozovnico do Avstralije in nazaj in imeti še kaj denarja za življenje pred tekmo in po njej, dokler se ne bi vrnil domov. Štirje dnevi in štiri neprespane noči so za tekačem, ki tega nikakor ne more skirvati.
  • 41 Na vse to sem mislil, ko sem Dangerju povedal, da za sodelovanje na tej tekmi nimam dovolj denarja. Ta izkušeni poslovnež mi je takrat svetoval, naj sponzorje poišče m med podjetji iz svoje države, ki imajo poslovne stike in poslovne interese v Avstraliji, bil pa je celo tako ljubezniv, da mi je poslal seznam takih velikih podjetij z natančnimi naslovi, tudi iz Slovenije. Ta podjetja, mi je pisal, so zanesljivo zainteresirana, da se njihova imena teden dni pojavljajo v Avstraliji ob tekmovalcu" Mravlje je vsem tem podjetjem poslal pismo s prošnjo za denarno pomoč, pa ni bilo nikakršnega odziva; edino letalska dmžba JAT mu je obljubila in tudi dala popust pri vozovnicah. To je bila zanj velika spodbuda, saj je s tem odpadel precejšen del stroškov. Denar je potem začel iskati še drugod. Na pomoč mu je priskočilo podjetje Donit, kjer je bil zaposlen, in mu v Avstralijo poslalo inozemske dnevnice, potem še nekatero predvsem gorenjska podjetja, pa naposled še Kompas, ki je takrat pomagal številnim slovenskim popotnikom, da so uresničili svoje popotniške zamisli. Tako je Dušan lahko odpotoval. V dnevniku, ki ga je po tekmovanju pisal za enega od slovenskih časopisov, je Dušan Mravlje o tem teku med drugim napisal: Dne 2. maja natančno ob 9. 30 je sodnik dal znamenje, da se tekmovanje lahko začne. Kot na slehernem tekmovanju je bila tudi tokrat na začetku velika gneča: marsikdo bi šel rad takoj čelo, kar velja še posebno za šibkejše, kajti televizijski prenos je neposreden in bi takšni želeli biti vsaj za kratek čas v vodstvu, da bi jih ljudje videli kot trenutne zmagovalce. Na pločnikih je bila množica ljudi z avstralskimi zastavicami, semaforje na križiščih so izključili. Pred nami pa je bila dolga pot, na kateri je pogosto zelo pomembno vedeti tudi to, kdaj se je treba ustaviti. Po kakšnih 30 kilometrih, ko smo že bili iz Sidneya, sem se držal sredine, z menoj pa je tekel tudi Francoz Zabalo. Tekla sva in se pomenkovala kot stara prijatelja. Pritoževal se je, da bi mu išias prav lahko onemogočil, da pride do Melbourna. Kolona se je raztegnila. Bilo je soparno, temperatura na soncu je bila 40 stopinj. Avtomobili s sodniki se med tekmovalci pojavijo vsakih pet minut, da kdo od tekačev ne bi sedel v vozeči se avto. Sicer pa na tej tekmi velja pravilo, da se na spremljevalni avto pripne rdeče znamenje, ko tekmovalec počiva in ko avto zapelje na parkirni prostor; medtem ko je treba ponoči na avto pritrditi še rumeno utripajočo luč. Tekel sem dokaj zadržano, zakaj organizem je treba postopoma privaditi na napore. Le toliko sem počival, da sem v miru popil nekaj tekočine in pojedel grižljaj solate, medtem ko sem jabolka in hruške jedel kar spotoma. Skozi naselja sem odzdravljal ljudem, ki so mi vzklikali in skandi- rali priimek svojega Bloomerja; ta njihov junak je ta čas že prevzel vodstvo in kar hitro večal prednost, kot so nas vsaki dve uri seznanjali uradni spremljevalci. Noč z 2. na 3. maj je bila precej sveža, tako da sem moral teči v trenirki, žarometi spremljevalnega avtomobila pa so mi osvetljevali pot. Dolgčas mi je bilo, zato sem prosil za walkman s kasetami, kar mi je popestrilo nočne ure. Ob desetih dopoldne sem si privoščil počitek in v parkiranem avtu masažo. Avstralec Kevan, maser in akupunkturist, je pravi mojster svojega poklica: čutil sem, kako mi je dotik njegovih rok vračal moči, potem pa mi je pomagal še z iglami. V 24 urah sem pretekel že 200 kilometrov, kar se mi je zdelo odlično. Sklenil sem, da si bom masažo privoščil po vsakih štirih ali petih urah teka.
  • 42 Po skoraj natančno 24 urah teka sem zvedel, da sem na šestem mestu in da me je Bloomer prehitel že za 40 kilometrov. Prepričeval sem se, da moram ob takem podatku obdržati mirno kri, kajti to ni samo tekmovanje nog, ampak je pri tem še pomembnejša glava. Zvečer ob devetih sem se odločil za dveurno spanje, potem pa sem spet spremljal svojo senco, ki so jo na cesto metali žarometi. Pokonci so me še vedno držali sadni sokovi in sadje. Ko se je rodil 4. maj, tretji dan teka, sem še vedno tekel kar se da previdno. Ponoči, ko sem spal, sta me prehitela dva tekača, tako da sem bil osmi. Pa me to ni niti najmanj motilo, saj je bilo pred nami še veliko dni in kilometrov. Spet sem spal od štirih do šestih zjutraj, ob sedmih pa pritekel v Canberro, upravno središče Avstralije, ki je 300 kilometrov oddaljeno od Sidneya. Kljub zgodnji uri je bilo na ulicah vse polno ljudi. Ko je bilo mesto za menoj, sem izvedel, da se je hudo ponesrečil domači tekmovalec Jeff Crickmann: ponoči se je nepreviden avtomobilist zaletel v tekačev spremljajoči avtodom, le-ta je tekača hudo poškodoval in morali so ga odpeljati v bolnišnico. Okoli poldneva, ko je prišel ukaz, da morata oba spremljevalna avtomobila zaradi varnosti tekačev voziti drug za drugim za svojim tekmovalcem, smo zvedeli novico, da je odstopil Francoz Zabalo, ki je bil eden od favoritov. Zvečer je s svojim spremstvom prišel v mojo stanovanjsko prikolico in mi povedal, da je imel zaradi išiasa neznosne bolečine in je zato moral odstopiti, hkrati pa se mi je ponudil, da bi se, če želim, pridružil mojemu spremstvu in mi pomagal. To pomoč sem z veseljem sprejel. Tudi zaradi tega sem laže zadihal, čeprav je bil Bloomer že 40 kilometrov ali kakšne štiri ure teka pred menoj. Ena izmed ekip mojega spremstva mi je v motelu ob cesti našla kad s toplo vodo - in kako zelo sta se mi prilegli dve pivi, ko so me v roke prijeli maserji! Dne 5. maja, četrti dan teka, sem okoli enih ponoči prvič pojedel celoten obrok hrane: biftek, ocvrt krompir in solato. Res sem bil lačen. Zdelo se mi je, da je bil potem korak precej lažji in daje moj tempo postajal hitrejši. Okoli devetih je bil Bloomer le še 20 kilometrov pred menoj. Vedel sem, da je sijajen tekmovalec, pa tudi to, da je vztrajen in da bo tekel do izčrpanosti. Moj korak je bil še daljši in še odločnejši. Toda okoli poldneva me je skoraj podrla novica, da je Bloomer še vedno kakšnih 40 kilometrov pred menoj. To se mi je zdelo komajda mogoče, kaj takega namreč še Yiannis Kouros ne bi zmogel. Tej novici ni verjel niti Zabalo. Vendar je treba vedeti, da so organizatorji v to tekmo vložili veliko in je bilo zanje zelo pomembno, da bi bil njihov človek na koncu prvi. Tako se je Zabalo odpeljal naprej, da bi novico preveril, in se vrnil s poročilom, da je bila prejšnja vest lažna, kajti Bloomer je bil le še 10 kilometrov pred menoj. Ob treh popoldne sem zagledal njegovo spremstvo, na njegovem avtomobilu pa je bilo rdeče znamenje, kar je pomenilo, da mož počiva. To se mi je pozneje zdelo celo razumljivo, saj bi Avstralec težko prenesel, da bi ga prehitel na asfaltu. Do okoli devetih zvečer sem Bloomerju pobegnil že za polnih 30 kilometrov, drugim pa seveda še za več. Ta dan sem pretekel 190 kilometrov.
  • 43 Peti dan teka sem imel noge kot iz svinca. Masaža je za kratek čas sicer pomagala, ampak res le za čisto kratek čas. V senci je bila temperatura 35 stopinj, po meni so tekli potoki potu, asfalt pa je pred menoj tekel v neskončnost. Počival sem, poslušal pripovedovanje o našem Bohinju in Pohorju, o rečeh torej, ki s tekom niso imele nič skupnega, potem pa spet vzel pot pod noge. Pred menoj je bilo do cilja še kakšnih 300 kilometrov poti. Peti dan teka, ko je bil Mravlje že vse bliže naslovu zmagovalca, je naš tekač omenil Petm Fistru - spremljevalcu Francoza Zabaloja, ki je ob odstopu svojega varovanca imel priložnost, da je lahko do konca tekme vozil naokrog reklamo za svojo tvrdko Postom in se z njo na koncu tudi znašel ob zmagovalcu, ki je bil seveda na cilju v središču pozornosti časnikarjev in snemalcev, poslovnežu od glave do pete torej - da bi se prav rad skopal v pravi kopalnici in pravi kadi. Menedžer Fister je v hipu našel rešitev: novinarju lokalnega časopisa, kije želel imeti z Mravljetom ekskluziven intervju med tekom, je naročil, naj v bližnjem kraju, mimo katerega so tekli, najde hotel ali zasebno hišo s kopalnico, za protiuslugo pa mu je obljubil ekskluzivni intervju. Novinar se je potrudil, kolikor je bilo mogoče, našel kopalno kad, naročil vanjo vročo vodo in ko se je Dušan kopal in vmes jedel, je tudi odgovarjal na novinarjeva vprašanja. Nato je spet stekel po dolgi avtomobilski cesti, po kateri so v tisti divji noči z velikansko hitrostjo dirkali tovornjaki. Prve ure šestega dne teka je bil za menoj kraj Benella. Tekel sem proti mestecu Seymour. Bloomerja sem prehitel že za 60 kilometrov. V presledkih, ki so bili vse pogostejši, sem z videorekorderjem v stanovanjskem vozilu gledal samega sebe. Avstralska televizija je namreč sleherni dan petkrat ali šestkrat poročala gledalcem, kako je s tekmovalci. V Seymouru meje čakala ena od mojih ekip iz spremstva pred motelom, pred katerim je stal tudi kuhar z nageljnom v zavihku suknjiča. Tam je bila tudi kad s toplo vodo, pa biftek in seveda pivo. Osmega maja, zadnji dan tekme, sem dve uri tekel po takem dežju, da so žarometi s težavo vrtali v temo. Trenirka se mi je neprijetno lepila na telo, vsako uro sem se preoblačil, toda v takšnem vremenu je bilo težko kaj posušiti. Na pomoč mi je priskočil sijajni prijatelj Zabalo. Njegova trenirka je bila sicer krajša, toda tedaj me to ni prav nič motilo. Do cilja je bilo še 120 kilometrov, Bloomer pa je bil 70 kilometrov za menoj. Vedel sem, da na takih tekmovanjih ni nobena stvar zanesljiva. Računal sem sicer marsikaj, preudarjal in postavljal vrstne rede, računal tudi s svojo močjo, ki mi je še ostala. Okoli šestih zvečer mi je prišlo naproti nekaj avtomobilov, videl sem jugoslovansko zastavo, slišal jugoslovanske jezike. Izseljenci so izvedeli, da sem pred ciljem in so se pripeljali, da bi mi pomagali s spodbujanjem. Okoli devetih zvečer so pred menoj zasijale luči Melbourna, toda do mesta in do cilja je bilo še 32 kilometrov. Od tam so me vodili in spremljali tudi avtomobili prometne policije. Toda ulice so postale dolge kot žvečilni gumi. Svetovni rekord Pot skozi Melbourne je trajala štiri ure, le 22 minut pred polnočjo tistega 8. maja pa sem le pritekel na cilj. Bil sem prvi in najboljši. Tisoče rok je segalo po meni, nekateri so me dvignili in me metali v zrak. Moje telo je trepetalo v krčih; 6 dni, 12 ur in 38 minut in 1016 kilometrov v nogah, kar je bil uradni svetovni rekord v cestnem teku na 1000 kilometrov.
  • 44 Potem je bila tiskovna konferenca, čestitke in razglasitev rezultatov in zmagovalcev. Bloomer; jekleni človek, kot so ga dotlej imenovali, je pritekel šele naslednji dan popoldne ob 16. 30. Pričakala sta ga dva organizatorja. Od 25 tekmovalcev, kolikor nas je startalo v Sidneyu, nas je do cilja priteklo le 11. Že med tekom je v enem od hrvaških izseljenskih časopisov v Avstraliji izšla reportaža o tem teku, v kateri je med drugim pisalo, da je Dušan največji del te težavne dirke prebil med petjem, občastno pa je spil kakšen kozarec avstralskega piva, ki se mu je neizmerno priljubilo. Ta časnik ni pozabil napisati, da zmagovalcu super maratona Sidney - Melboume pripada nagrada 20. 000 avstralskih dolarjev. Cilj je že sam po sebi vesel dogodek, če pa je še okronan z zmago, je toliko prijetnejše doživetje. Kakšno uro po zmagoslavju, po prihodu na cilj v Melbournu, je med proslavljanjem, ko je steklo že precej viskija in piva ter tudi veliko vina, prišel k Mravljetu prometni policaj, ki je spremljal tekmo, omenil, da ga je med tekmo vseskozi opazoval, kako pije pivo, in ga pozval, naj opravi alkotest, ker obstaja sum, da je bil vinjeni udeleženec v javnem prometu, kar bi ga konec koncev lahko veljalo tudi zmago. Kazalo je, da policaj misli zelo resno, saj se je držal na moč službeno. Dušan, ki se je sprva branil, češ da je tekel med dvema spremljevalnima avtomobiloma, je potem le vzel balonček, ga začel napihovati in z grozo ugotovil, da je pozelenel. Tedaj pa so vsi, ki so dogodek opazovali, planili v smeh, saj je bila to le šala, ki si jo je izmislil eden od organizatorjev. Ko se je praznovanje čez kakšno uro ali dve končalo, je šel Dušan spat, vendar je bil sen moreč: še vedno je tekel, se prebujal in nikakor ni mogel priti iz enotedenskega ritma. Naslednje popoldne je šel na cilj čakat svojega konkurenta, avstralskega tekača, zvečer pa na slavnostno večerjo v svoj hotel. Kot zmagovalec teka je kot edini v dotedanji hotelski zgodovini lahko pri večerji sedel brez smokinga in kravate, oblečen v trenirko - in bil kljub temu (ali pa morda prav zaradi tega) v središču pozornosti. Naslednji večer je obe svoji spremljevalni ekipi, svojo in Francozovo, povabil na večerjo v ugledno kitajsko restavracijo. Z nagrado, ki jo je dobil, sije to lahko privoščil. Francu Benediku, gostilničarju v Stražišču pri Kranju, so sosedje povedali, da je na najdaljšem supermaratonu na svetu, v Avstraliji, zmagal njegov sosed Dušan Mravlje. Sprva je bil prepričan, da se norčujejo iz njega, toda ko je zvečer na televiziji videl, kako njegov sosed z rokami, dvignjenimi v zrak, kot zmagovalec ob navdušenem pozdravljanju gledalcev teče skozi cilj, je Franc rekel: "Zdaj bom pa res moral izpolniti obljubo, ker je imel Dušan čisto prav!"
  • 45 V teh njegovih besedah ni bilo nikakršne nejevolje, prej veliko veselja. Zafrkavati so se pravzaprav začeli decembra leta 1985, ko se je Dušan vrnil s šestdnevnega teka v Avstraliji, na katerem se je uvrstil na četrto mesto. Po vrnitvi je v Benedikovi gostilni ob kozarcu Franc Benedik dejal: "Veš, če bi zmagal, bi te s kočijo pričakal na letališču Brnik!" Dušan se mu je nasmehnil in brez zadrege odgovoril: "To boš seveda še vedno lahko storil!" Februarja 1986 je Dušan spet tekel na šestdnevni dirki, vendar se mu je kočija na letališču izmuznila le za las. Na cilj je namreč pritekel drugi. Takrat je Dušan Francu rekel, naj kočijo pripravi za sredino leta, ko bo tekel v Avstraliji na 1000 kilometrov, kjer bo gotovo zmagal. Za ta pogovor so vedeli le redki, malone vsi Dušanovi sosedje iz Stražišča in še številni Kranjčani pa so vedeli, da bo spomladi odpotoval na najmanjšo celino. Toda dobesedno samo nekaj dni pred odhodom v Avstralijo je Dušanu manjkalo še nekaj denarja, da bi lahko dovolj globoko segel v žep za vse stroške, ki bi jih moral tam plačati, predvsem še za najemnino dveh spremljevalnih avtomobilov in dveh spremljevalnih moštev Pa so Dušanov najbližji sosed Vinko Perčič, direktor računovodstva v kranjski tovarni Sava, in še nekateri krajani napisali prošnje in jih poslali na naslove nekaterih premožnejših podjetij, od koder je takoj prišla potrebna pomoč, da je ultramaratonec lahko odpotoval na dolgo pot. Gostilničar Benedik je po Dušanovi zmagi kajpada moral držati besedo in ko je Mravlje sporočil, kdaj prileti na Brnik, je Benedik zapregel kočijo in se iz Stražišča podal (pa ne sam, ampak v velikem spremstvu sovaščanov in okoličanov) na letališče, kjer je zmagovalcu iz Avstralije pripravil slavnostni sprejem. Sol in kruh ter frakelj domačega žganja so bili ob lipovem listu (že leta 19861), simbolu sprejema, prva dobrodošlica Mravljetu. V imenu sosedov je Dušana najprej nagovoril Vinko Perčič, nato pa se je ultramaratonec na zapravljivčku odpeljal skozi Kranj do doma. Ko je voz z zmagovalcem supermaratona pripeljal pred Mravljetovo domačo hišo v Stražišču pri Kranju, sta bila pred novo zgradbo pripeta dva transparenta, ki so ju izdelali sosedje. Na enem je pisalo "Zmagovalec, dobrodošel doma!" na drugem pa po nekaterih političnih zgledih tistega časa 'Tvoja zmaga - naš ponos!" Dušan Mravlje je potem še precej časa pripovedoval, da po vrnitvi domov dolge noči ni mogel spati, kot bi bilo treba. Ponoči se je prebujal popolnoma premočen. Sanjal je, da teče in nikakor ne more ujeti tekmeca... "Če bi bil Avstralec," je takrat slovenskemu reporterju povedal Dušan Mravlje, "bi bila ta zmaga in nagrada 20.000 dolarjev odlična podlaga za začetek poslovne kariere. Zasluženi denar bi primerno naložil in ga obračal, kot zmagovalcu pa bi mi bila odprta števila vrata poslovnega sveta. Ta tek, ki so ga letos prvič podaljšali od prejšnjih 960 na nekaj več kot 1000 kilometrov, je v Avstraliji enako popularen kot je, na primer; na Švedskem smučarski tek Vassa." Cliff Young, pastir iz Avstralije, star več kot 50 let, je postal narodni junak, katerega slava po več letih ni zbledela, potem ko je zmagal na prvem teku med tema dvema avstralskima mestoma. Tudi na naslednjem teku je zmagal Avstralec, kajti na prvih tekih so sodelovali samo tekmovalci s te celine. Toda brž ko je konkurenca postala mednarodna, je ta naslov vedno šel po svetu. Leta 1986 naj bi bila konkurenca še posebno močna. Glavni favorit je bil vsekakor Grk Yiannis Kouros, dvakratni zmagovalec najnapornejšega supermaratona na svetu, 250-kilometrskega teka iz Aten v
  • 46 Šparto. Vendar je Grk zadnji trenutek odpovedal sodelovanje, ker je imel poškodovano nogo. Tako je glavni favorit postal Francoz Raymond Zabalo, ker je imel za Grkom najboljše rezultate na takih tekih in ker je med drugim to leto tudi zmagal na šestdnevnem teku na stadionu v avstralskem Colacu, na katerem je bil Mravlje drugi; leto dni pred tem je na teku v Colacu zmagal Grk Kouros, drugi je bil Francoz Zabalo, četrti pa Mravlje. Naslednji favorit na teku med Sidneyem in Melbournom leta 1986 je bil Anglež Patrick Mačke, ki je po dveh letih odvzel Grku Kourosu dva svetovna rekorda v supermaratonskih tekih: v dvoranskem teku v Chicagu, kjer so tekači tekli 48 ur na 200-metrski krožni progi, mu je odvzel svetovna rekorda na 100 kilometrov in na 100 milj, na koncu pa je v 48 urah vendarle pretekel največ kilometrov Grk. Tek med Sidneyem in Melboumom leta 1986 je imel še enega favorita - Avstralca Jacka Bloomerja. Leto dni prej je bil na teku med tema dvema mestoma tretji, kot domačin pa je imel na domačem terenu vsekakor prednost, med drugim predvsem zato, ker so ga domačini burno spodbujali, da bi po nekaj letih zmaga spet ostala doma. Pa se je stvar potem obrnila čisto drugače. Dva kralja na avstralski cesti: velikanski tovornjak, ki ga imenujejo "King of the Road", in tekaški kralj Dušan Mravlje
  • 47 Z juga na sever Sardinije Kot se je jeseni istega leta na neki drugi tekaški tekmi na čisto drugem koncu sveta spet obrnilo drugače od pričakovanj - in spet v veliko veselje in korist slovenskega ultramaratonca Mravljeta. Zgodilo se je na 24-umem teku med Cagliarijem in Sassarijem, dolgem 254 kilometrov, od juga na sever otoka Sardinije. V časopisnem poročilu iz oktobra 1986 preberemo, da je italijansko športno, predvsem še atletsko javnost dobesedno spravil na noge Dušan Mravlje, ko je pretekel njihov otok Sardinijo od juga na sever; od Cagliarija do Sassarija, natančno 254 kilometrov dolgo progo po otoških cestah, v novem rekordnem času. Največji otoški časopis La Nuova je 21. oktobra 1986 čez zgornje pol strani objavil reportažo z nadnaslovom "Nuraghijski maraton: 254 kilometrov v manj kot 24 urah" in naslovom "Fantastični Dušan" ter z dvema velikima Mravljetovima fotografijama; na eni je upodobljen slovenski tekač, ovenčan z lovorjevim vencem in z velikim zmagovalnim pokalom v rokah na zmagovalnem odru skupaj z drugouvrščenim Čehom Milanom Furinom in tretjeuvrščenim Kranjčanom Francem Kaučičem, na drugi fotografiji pa je nasmejani Dušana kmalu po prihodu na cilj. Niti takrat si časnikaiji niso mogli kaj, da ne bi napisali: "Dušan Mravlje je dieselski motor; ki ga poganja pivo." Prvi tek z juga na sever Sardinije je bil leta 1984, na njem pa je sodelovalo šest tekačev. Štirje od njih so pritekli do cilja, najhitreje Fred Mulleriz Sassarija, ki je razdaljo zmogel v 28 urah, 41 minutah in 35 sekundah, njegov someščan Giovanni Serrantini pa je za njim zaostal za komaj 23 sekund (medtem ko je bil tretjeuvrščeni na cilju skoraj štiri ure za njima). Tudi na drugem teku prek otoka leto dni pozneje je bil vrstni red prvih dveh enak, le da je Muller 254 kilometrov z ene strani otoka na drugo pretekel v času 21 ur; 50 minut in 23 sekund, njegov rojak Serrantini pa je za njim to pot zaostal za več kot tri ure (tretjeuvrščeni pa za približno štiri ure in pol). V celoti je na teku to leto sodelovalo deset tekačev, od katerih so le štirje pritekli na cilj, drugi pa so omagali. Ceste so bile prazne, stadion na cilju zaklenjen, saj na Sardiniji niso računali, da bi kateri izmed tekmovalcev otok pretekel v tako kratkem času, kot ga je Mravlje
  • 48 Na tretjo ultramaratonsko prireditev na Sardinijo je prišlo 21 tekačev, ki so se v soboto, 18. oktobra 1986, pognali proti severu otoka. Glede na rezultate prejšnjih dveh tekov so organizatorji start pripravili tako, da bi v Sassariju na severu otoka obiskovalci prireditve prve tekmovalce pričakali med 10. in 12. uro naslednjega nedeljskega dopoldneva. Pa je neki komajda znani tekmovalec, Dušan Mravlje iz Kranja, pritekel na cilj že v 23 urah, 41 minutah in 30 sekundah, pred osmo uro zjutraj torej, ko so tam ljudje komajda začeli vstajati. Šele drugega, Čeha, so sprejeli čisto normalno okoli desetih dopoldne, drugega Kranjčana, Franca Kaučiča, pa okoli poldne, ko so pravzaprav šele pričakovali zmagovalca. Prvi Italijan je na cilj na severu otoka pritekel šele okoli enih popoldne. Od 21 tekačev, ki so startali v Cagliariju 18. oktobra ob osmih zjutraj, jih je dan pozneje prišlo na cilj na severu otoka komaj sedem. Tekmovalci so imeli pravzaprav idealne tekmovalne pogoje: minimalna temperatura (ponoči) je bila 13 stopinj, najvišja dnevna komaj 24 stopinj. Leto dni pozneje, oktobra 1987, je na Sardinijo odpotovala močna slovenska štiričlanska ultramaratonska ekipa, v kateri so bili poleg Mravljeta še Pavel Močnik, Franc Kaučič in Maksimilijan Klemenčič. Organizator je za ta tek, ki ga je po težavnosti in dolžini mogoče primerjati s špartatlonom, angažiral nekaj najboljših svetovnih tekačev, od katerih so nekateri ta čas že postali ultramaratonski profesionalci, ki od teka živijo in torej od organizatorjev zahtevajo ustrezne nagrade za sodelovanje, še večje pa za zmage. Grk Kouros je organizatorjem teka na Sardiniji to leto že postavil take pogoje, da so se odpovedali njegovemu nastopu, uspelo pa jim je pripeljati rdečebradega Škota Donalda Ritchieja, kralja stotih kilometrov, Čeha Milana Furina, Sicilijanca Borisa Bakmaza, Francoza Jean- Marca Belloqa, kije 100 kilometrov že pretekel v času 6 urin 51 minut, ter Madžara Istvana Sipossa in Simona Laszla, znana mazohista s tega področja, ki sta že nekajkrat sodelovala na supermaratonu Atene - Šparta. Tako se je z juga proti severu otoka pognalo 30 tekačev iz Italije, Francije, Švice, Portugalske, Madžarske, Škotske, tedanje Češkoslovaške in tedanje Jugoslavije, ki pa jo je, enako kot še v nekaterih drugih individualnih športih, zastopala Slovenija. Ob tako močni konkurenci in ob Mravljetovem leto dni starem rekordu pod štiriindvajsetimi urami je bilo na startu slišati napovedi, da bo zmagovalec tekel celo pod triindvajsetimi urami; zaradi vsega tega so start preložili za dve uri; dobro so imeli v spominu dogodek iz prejšnjega leta, ko je zmagovalec Mravlje pritekel na cilj v Sassariju tako zgodaj zjutraj, da je mesto z vratarjem stadiona vred še spalo in ga je moral zmagovalec s svojim spremstvom zbuditi, da mu je odprl vrata. Na antičnih OI so zmagovalce okronali z lovorjevimi venci, taisto storijo na cilju teka z jug na sever Sardinije
  • 49 Kar kmalu po startu je leta 1987 vodstvo prevzel Mravlje, ki je bil pri 93 kilometrih za pol ure hitrejši od časa iz prejšnjega leta. Sonce in temperatura 28 stopinj sta ga nekoliko izčrpala, tako da ga je na 135. kilometru prehitel Škot Ritchie. Pri nekako 150. kilometru ni takoj dobil svežega dresa in si je nekoliko podhladil mišice, potem pa je nekaj časa trajalo, da je spet ujel svoj stari ritem. Na 170. kilometru ga je ujel Čeh Furin. Mravljetu se je poznala preutrujenost, kajti vse leto je nastopal na preštevilnih supermaratonih, medtem ko se je Furin pripravljal predvsem na Sardinijo. Čeh je potem začel loviti Škota in je na dolgem vzponu pridobival minuto na kilometer; 40 kilometrov pred ciljem pa ga je ujel in prevzel vodstvo, ki ga ni izpustil do Sassahja. Dušan Mravlje se je to leto nekoliko prepozno odločil za odločilni napad, kajti prej se ni pobral zaradi krize in Čeh je imel že prevelik naskok, da bi ga lahko še ujel. Vendar je Mravljetu ves čas zadnjega dela dirke neumorno sledil Franc Kaučič, ki se je leto prej na tej tekmi uvrstil na tretje mesto, in na cilj spet pritekel kot tretji za Furinom in Mravljetom, za slednjim z zaostankom komaj dveh minut in petindvajsetih sekund, kajti oba sta brez težav prehitela škotskega tekača. Kaučič, ki sije leto dni prej kar med tekom prek Sardinije v vaški gostilni ob cesti privoščil precej izdatno večerjo, se je leta 1987 v isti gostilni, kakšnih 150 kilometrov od starta in 100 kilometrov do cilja, med postankom zadovoljil z ogromnim vrčem piva - na veliko presenečenje in veselje obiskovalcev tega vaškega bara. Zmagovalec Furin je tek končal v času 23:59:11 in tako Dušanu Mravljetu ni vzel rekorda proge iz prejšnjega leta. Zmagovalec in rekorder iz leta 1986 je to pot 254 kilometrov pretekel v enem dnevu in tričetrt ure. Tretji je bil Kaučič, šesti Klemenčič, kije na cilj pritekel v 21 urah in pol, deseti pa Močnik, ki je pritekel prek Sardinije v nekaj manj kot 30 urah. Od 30 tekačev, kolikor jih je startalojih je prišla na cilj natančno polovica, od tega deset v manj kot 30 urah, med njimi vsi štirje Slovenci. Dušana Mravljeta je na tem supermaratonu gnalo, kot je zapisal reporter osrednjega slovenskega dnevnika, 25 konzerv piva, 15 litrov vode, pet banan, jabolko in krožnik sardinijskih njokov - "toliko, da je pokazal, da ceni lokalno kuhinjo", kot je zapisal reporter. Donald Ritchie se nasprotno ni dotaknil hrane in je na tej dolgi progi vsakih 20 minut popil samo nekakšno nenavadno pijačo. Kaučiča je poganjala mešanica osvežilnih pijač in piva, proti koncu tega teka pa samo še pivo, na hitro pripravljene juhe, pa tudi vztrajnost in dobra volja spremljevalcev v avtomobilu. Na tem napornem teku se je vnovič pokazalo, kaj tekaču pomeni dobra in zanesljiva spremljevalna ekipa. Mravlje o teh ljudeh, ki ure in dneve vozijo ob atletu, pravi: "Ekipa je s tekačem zato, da ima ta na teku optimalne pogoje, to pomeni, da dobi v vsakem trenutku tisto, kar si zaželi in kar potrebuje, pa naj bo to ustrezno hladna voda, primemo mrzel energetski napitek ali mrzlo pivo. Ekipa mora tekača zelo dobro poznati, da ga pusti čisto pri miru, ko je psihično in morda fizično popolnoma na tleh, da ga spodbuja, ko oceni, da je to potrebno, in da je tekačevemu stanju primemo razpoložena. Ekipa se mora prilagajati, ne tekač, ekipa se mora tega naučiti. Na marsikaterem solo teku se mi je zgodilo, da preprosto nisem ob sebi prenesel nikogar; motila me je celo spremljevalna ekipa. Ko pa gre vse od rok, kot je treba, je krasno, če tekač komunicira s spremljevalci. Enako je na tekmah, kjer sodelujejo tudi drugi tekači, čeprav je na klasičnih tekmah ekipa s tekačem samo zato, da mu nudi optimalne pogoje. Če organizem v določenem trenutku nekaj potrebuje, mora dobiti, če naj bi tekač dobro tekel dalje. Če imajo na nekaterih tekmah taka pravila, da se smejo tekači prvih nekaj deset kilometrov oskrbovati samo na uradnih oskrbovalnih točkah, tam pa ponujajo pijačo, ki marsikomu ni všeč, tega marsikateri organizem ne prenese in bi moral zato marsikdo po dveh takih postajah odstopiti, če ne bi imel svojega spremljevalnega avta. Takšne neustrezne uradne postaje marsikaterega tekača tako znervirajo, da propade bolj psihično kot fizično."
  • 50 To bi veljalo tudi za tek med Cagliarijem in Sassarijem na Sardiniji, ki ga ima Dušan Mravlje zelo v čislih: "Ta 254 kilometrov dolgi tek, ta tekma je bila nekaj let zelo podobna tekmi Atene - Šparta in je imela enako veljavo. Vzrokov za to je nekaj: najprej poteka v približno enakih pogojih - v vročini; tekma je bila vedno septembra, isti čas torej kot tekma v Grčiji, na obeh so velike višinske razlike, naposled sta obe ekstremno težavni. Tekma na Sardiniji pa je poleg tega še nekoliko daljša (na Sardiniji je razdalja 254, v Grčiji 245 kilometrov), deset kilometrov pa je pri tako dolgi razdalji kar precej. Zanimivost tekme na Sardiniji, na kateri sem bil prvič šele takrat, ko so jo tekli četrtič, je v bistvu ta, da je bil do mojega prihoda rekord proge 28 ur Ta rekord sem popravil skoraj za štiri ure in sem prišel v Sassari že zgodaj zjutraj, ker sem tekel 23 ur in 40 minut. Na stadionu še ni bilo nikogar; šli so zbudit hišnika, da mi je odprl stadion. Tam seveda ni bilo nobenih gledalcev in tudi ne funkcionarjev, ker je bilo povsod napisano, da je cilj med 10. in 12. uro. Tako sem šel spat, pozneje so prišle mažoretke, prišla je televizija in vsi so spraševali, kdaj pride prvi, pa so jim povedali, da je že prišel in da že dve uri spi. Ko pa je pritekel v cilj tretji, je že vse delovalo, mažoretke so plesale, godba je igrala, televizija je snemala; drugi je namreč pritekel dve uri, tretji pa tri ure in še nekoliko več za menoj." Taktika ultramaratonskih tekov V kolikšni meh je od taktike teka odvisen končni rezultat in seveda tudi sprotno tekačevo počutje? Ali gre v ultradolgih tekih samo ali predvsem za tekačevo vzdržljivost ali pa mora atlet svoje moči popolnoma različno razporejati na tekih, ki so dolgi 42, 100, 150 ali 200 kilometrov, na 24- urnem teku, na večdnevnem etapnem in večdnevnem neprekinjenem teku, na katerih je najverjetneje treba celo drugače teči na stadionu kot na nepregledno dolgi cesti? Vsaka tekma zahteva svojo taktiko, zakaj nekdo, ki dobro teče maraton, ni nujno, da bo dobro tekel tudi 100 kilometrov. Kar zadeva tek na 100 kilometrov, velja, da mora biti dober tekač na tej progi pripravljen in sposoben preteči en kilometer v štirih minutah, kar pomeni 15 kilometrov na uro. Izjemno malo je tekačev, ki si v začetku upajo teči hitreje, kajti to bi pomenilo odstop, počasnejši tek pa bi pomenil slabši čas od 6 ur 40 minut za 100 kilometrov, kar je seveda še vedno izjemen in za vrhunskega tekača optimalen rezultat. Ko sem še tekel 100 kilometrov na tekmah, sem vedno upošteval to pravilo in na normalni tekmi, na kateri je bila oblikovanost terena normalna, mi je do 50. kilometra vedno uspelo držati ta tempo. Na roki imam sicer vedno uro, da se nadzorujem, toda če si natreniran, ure sploh ne potrebuješ. Potem navadno - vsaj meni - tempo nekoliko pade, na koncu pa progo vendarle pretečeš v primernem času. Moj najboljši čas je bil 6 ur in 48 minut, pa tudi 7 ur in 10 ali 20 minut je še primeren vrhunski čas. Skoraj noben tekač - izjeme bi lahko preštel na prste ene roke - si ne drzne teči bistveno hitrejšega tempa. To je torej taktika teka na 100 kilometrov: če si v vrhu tega športa, je treba preteči kilometer v štirih minutah in to je vsa umetnost tega teka. Če si nekoliko slabši tekač, je ta čas treba nekoliko prilagoditi lastnim sposobnostim in piti na vsakih pet kilometrov, se pravi vsakih 20 minut. Tekme, ki so v časovnem razdobju približno štiriindvajsetih ur, na primer Atene - Šparta ali Cagliari - Sassari (sam imam najboljši rezultat na 24 ur 257 kilometrov), je treba začeti s tempom 11,5 do 12
  • 51 kilometrov na uro. To so že tekme, ko vmes potrebuješ vsaj en kratek odmor oziroma masažo. Te tekme so tudi ponoči, starti so okoli poldneva in sam prakcitiram, da ponoči okoli dveh ali treh naredim odmor za masažo, preoblečem se v nekoliko toplejša oblačila in to je vse. Če gre za tekmo v krogu ali na stadionu in ne od mesta do mesta, natančno veš, na katerem mestu si in si lahko nekaj ur pred koncem, če veš, da si dobro uvrščen in da ti položaja ne more nihče ogroziti, privoščiš še enkrat kratko masažo. Tempo naj bi bil vseskozi med 11 in 12 kilometrov na uro, vmes izgubiš eno uro časa z masažo in počitki, na koncu pa navadno tudi nekoliko popusti tempo. Če bi začel s tempom 15 kilometrov na uro, bi prišel verjetno le do 100. kilometra, potem bi zmanjkalo moči. Ko sem, na primer; na progi med Cagliarijem in Sassanijem postavil rekord proge, sem se ustavil le enkrat za kakšnih 20 minut, nekaj pojedel in se preoblekel, med jedjo so me zmasirali in tako sem izgubil le kakšnih 20 minut. Spet drugačna je taktika na non stop etapnih tekih, na šest dni, Sidney - Melbourne, na primer. Večdnevne tekme pa so na stadionih in na cestah. Na stadionu tečejo tekači v krogu, na primer 400-metrskem, šest dni, gre pa za to, kdo preteče v teh šestih dneh več kilometrov. Na stadionu ima vsak tekač svoj boks ali prostor za počivanje, mizo, kjer je nekdo, ki skrbi zanj, in ko tekač krog preteče, lahko človek iz boksa vsak krog ali po dogovoru pomaga, tam je tudi za vsakega prikolica, organizirana je tudi maserska služba, morda tudi kad z vodo. To je deloma optimalno, ker je vse, kar potrebuješ, na enem mestu, neprijetno pa je to, daje tak tek dolgočasen in da neprestano tečeš v krogu. Taktika je lahko taka, da tečeš 100 ali 150 kilometrov brez odmora. Ko si utrujen, greš na masažo, za kakšno uro ležeš in nato tečeš dalje. Nekateri tečejo na stadionih po svojih receptih: na primer na vsakih osem ur uro počivajo ali pa počivajo tri ure na deset ur teka. Sam odmore prilagajam trenutnemu počutju: tečem, dokler se spet ne počutim slabše. Navadno je tako: prvi dan tečeš praktično 24 ur z eno ali dvema masažama, naslednje dneve tek nekoliko prilagajaš razpoloženju. Navadno sem sam tekel tri do štiri ure, potem so me zmasirali in sem nekaj v miru pojedel, potem pa šel spet nazaj na progo. Ponoči so včasih večje ali manjše krize in če te vse boli, greš nekoliko počivat. Pomembna odločitev vsakega tekača na dolge proge je, kakšno tekaško taktiko naj ubere ponoči, nabiranje kilometrov v hladu ali nakajurni počitek Moja slaba lastnost je, da ne morem spati; počivat sicer grem in tisti počitek je dober za noge, ne pa tudi za glavo, ker ne zaspim trdno in se mi glava ne spočije. V bistvu kakšno uro ali dve meditiram,
  • 52 tretjo ali četrto noč pa me tako zvije, da moram nekaj storiti; navadno sem vzel uspavalne tablete, a sem ugotovil, da to ni najboljša rešitev; raje sem zato s6del za mizo, dobro povečerjal, popil dve ali tri buteljke zelo sladkega vina in ko me je prijelo, sem za kakšne tri ure lepo zaspal, naslednje jutro pa sem se zbudil kot prerojen; tiste štiri ure sem si pošteno odpočil. Velikansko prednost imajo tekači, ki lahko za kakšni dve uri ležejo in takoj trdno zaspijo. Meni pomeni veliko že to, če lahko za eno uro zamižim, čeprav tak spanec ne drži dolgo; noge sicer potem tečejo, toda v glavi ni vse urejeno in se mi začenja nekako megliti pred očmi. Takrat potrebujem eno noč, da si odpočijem glavo. Noge sicer še vedno bolijo, vendar so navajene trpeti. In tako tečeš šest dni. Če pa je tek po cesti, na primer tek Sidney - Melbourne, je spet drugačna specifika. Vsak tekač ima ob sebi po dva bivalna avtomobila, velikega in manjšega, in tam so taka pravila: eden od avtov z lučjo vozi kakšnih sto metrov pred tekačem, drugi pa prav malo za njim. Tako so vsi avtomobilisti, ki prihajajo z obeh strani, opozorjeni na tekača. Ko si žejen ali potrebuješ kaj drugega, dvigneš roko in nekdo iz avta, ki vozi za teboj, priteče k tebi in prinese zaželeno. Med potjo po tekačevi želji najdejo v bližini ceste kakšen motel ali zasebno hišo, da se tekač okopa (če je to seveda mogoče in če si sploh želi), sicer pa avtomobila ustavita ob cesti in kateri od spremljevalcev te zmasira. Tam tekač tudi kaj poje ali za kratek čas zaspi, potem pa teče dalje. Preden smo prišli v večje kraje ali mesta, sem večkrat poslal naprej enega od avtov, da je našel motel s kopalno kadjo. To je dovoljeno, vendar morajo tam, kjer tekač zavije z glavne ceste in ga peljejo vstran, postaviti markacijo in to sporočiti po brezžičnem telefonu. Po proceduri v motelu pa moraš spet začeti teči tam, kjer si nehal. Spominjam se, da sem si nekoč v Avstraliji ob dveh zjutraj zaželel kad z vročo vodo. Prvi avto je odpeljal do prve zasebne hiše in zbudili so stanovalce, ki so bili nadvse zadovoljni, navdušeno so me sprejeli in me pozdravljali po imenu, kajti ta tek je tam izredno popularen. Gledali so me kot junaka, skuhali so mi vse, kar mi je padlo na pamet, da bi jedel in pil, in mi pripravili kopalno kad. V ekipi moraš imeti sposobnega vodjo, ki ti vse to najde (vsak tekač ima v ekipi po osem ljudi, od tega so štirje šoferji, kuhan zdravnik, maser in direktor). Vse te spremljevalce mora tekač plačati sam. Toda ker sem enkrat na tej dirki zmagal, so me naslednjič povabili in mi plačali vse stroške. Dajo ti pač toliko, kolikor trenutno veljaš na lestvici najboljših. Na stadionu ali na šestdnevnem teku v krogu natančno veš: če si začel teči v nedeljo opoldne, boš v soboto opoldne tek končal. Na cestnih dirkah je drugače. Ko pritečeš do table, na kateri piše, na primer, Melbourne, in misliš, da si praktično že na cilju, ti povedo, da je do mestnega središča, kjer je cilj dirke, še 40 kilometrov. Ali je pri večdnevnih tekih bolje in lepše teči na stadionu ali po cestah? Mislim, da vendarle po cesti, čeprav je bistveno bolj zamotano. Tam se vsaj spreminja pokrajina, medtem ko je tek okoli stadiona ubijalski. Če je dirka medijsko dobro podprta, te ob cestah čakajo ljudje in te pozdravljajo ter se poskušajo pogovarjati s teboj. Vseskozi se nekaj dogaja in poleg tega veš, da si nekam prišel. V prvem primeru, na krožnem teku, pa si v začaranem krogu: nekdo, ki gre zjutraj v službo, te pride pogledat, kot bi bil v živalskem vrtu, in ti prinese bonbon. Ko se vrača iz službe, spet pride; prav tako, ko gre v trgovino; in zvečer te spet obišče. Šest dni te tako gleda, medtem nekaj dela , ti pa kar tečeš v istem krogu.
  • 53 Etapni teki, kakršen je bil moj tek okoli Slovenije ali tek po Tasmaniji leta 1994, so se začeli šele zadnja leta in so razmeroma nova zadeva. Etapna dirka pomeni, da tekači vsak dan pretečejo določeno razdaljo, na primer kakšnih 100 kilometrov, vendar na pravi tekmi vsak dan več ali manj na polno moč. To pomeni: natančno veš, koliko je treba ta dan preteči, in čimprej boš to razdaljo pretekel, več bo počitka in več časa za lastno regeneracijo. Časi vsakega dne se seštevajo in na koncu je seveda boljši tisti, ki celotno večdnevno progo preteče v krajšem času. Na Tasmaniji smo spoznali tudi naslednje: na svetu je peščica tekačev - na Tasmaniji so nastopili vsi najboljši z vsega sveta in jih je bilo prvi dan na progi kakšnih deset - ki si upajo takšne razdalje teči v tempu 100-kilometrskega teka, to pomeni kilometer v štirih minutah. Za njimi nas je bilo nekaj starih mačkov, ki smo bili prepričani, da to ne gre iz dneva v dan (v tej skupini smo bili Brian Smith, Pate Farmer; jaz in še nekaj Rusov) in da se je treba zadeve vendarle lotiti nekoliko previdneje. Pokazalo se je, da so Kouros, Kruglikov in predvsem Don Wallace ter dvakratni svetovni prvak na 100 kilometrov Santalov prvi dan pretekli 88 kilometrov v času pod šest ur, kar je pomenilo, da bi pretekli 100 kilometrov v času 6 ur in 40 minut, kar je izreden rezultat za to razdaljo. Sam sem to razdaljo na dirki pretekel v šestih urah in 50 minutah - natančno tako, kot sem načrtoval. Pokazalo se je, da sta od desetih najhitrejših prvega dne samo dva prišla pred mano na končni cilj dirke, medtem ko je polovica najhitrejših prvega dne odstopila, druga polovica pa se je tako izčrpala, da sem jih zadnja dva dni videl samo na startu in potem nič več, ker so bili tako zadaj. Takšni teki zelo težko vzdržijo tako hud tempo. Izkazalo se je, da takim tekačem bodisi nekaj poči, se jim pretrga kakšna mišica in se torej poškodujejo, ali pa prve dni energetsko toliko izgubijo, da se potem ne morejo več regenerirati. Na koncu je bil povprečni čas prvega 13,8 kilometra na uro, kar je seveda še vedno odlično, moj pa je bil nekaj čez 12 kilometrov na uro. To je, mislim, v realnih okvirih. Vprašljivo pa je seveda, koliko časa bi človek zdržal tudi tak tempo - zdaj smo tekli sedem dni. To se bo najverjetneje pokazalo leta 1995 na teku prek ameriške celine, dolgem 4600 kilometrov. Če tja pridejo vsi, ki so leta 1994 tekli na Tasmaniji, bo mogoče potegniti še natančnejše zaključke o tem. Mišice so namreč material, ki prenesejo določene obremenitve; če en dan tečeš 100 kilometrov, imaš naslednji dan trde mišice, čeprav si še tako dobro treniran; če naslednji dan spet tečeš toliko, jih imaš dan pozneje spet in še bolj. Iz dneva v dan so mišice napete kot struna, v tem primeru pa je treba najti optimalno hitrost, da mišice čim manj obremeniš. Če ti to ne uspe, si slej ko prej obsojen na to, da bo nekaj zelo resno zaškripalo. Pri nekaterih se pokažejo posledice tudi drugje. Nekateri, na primer, rapidno hujšajo med tekom in shirajo, prav malo pa je tistih, ki najdejo optimalno pot, da ne izgubijo telesne teže, in tečejo optimalen tempo tudi peti dan brez vsakršnih težav. Stari ultramaratonski mački, ki so že pogosto tekli na dolgih tekih, se tudi na etapnih tekih obnašajo bolje kot hitri tekači. Razen Santalova, ki je sicer novejši tekač, pa vendar dolgoprogaš, na teku po Tasmaniji ni bilo nobenega od svetovnih prvakov na 100 kilometrov in zelo hitrih tekačev, ki so jih sicer povabili, da bi nam zmešali štrene, da bi prišli pred nami v cilj ali da bi vsaj pritekli do cilja. Kljub vsemu so bile na Tasmaniji med nami razmeroma velike razlike: Kourosu in Santalovu je vendarle uspelo vsako etapo preteči pol ali tričetrt ure pred drugimi. Kouros je bil že od nekdaj razred zase, zdaj pa je prišel še eden, ki je tako dober.
  • 54 Morilsko kroženje Ljudje si izmišljajo vse mogoče izzive; včasih je bil tek na dobrih 42 kilometrov vrhunec človekovega mučenja, kot so bili prepričani številni gledalci, ko so videli, v kakšnem stanju so nekateri maratonci prihajali na cilj. Ko je klasični maraton zmogel "že vsak", so progo bistveno podaljšali in si izmišljali vedno nove podrobnosti, da bi z njimi preizkušali skrajne človekove zmogljivosti. Velik uspeh Cliffa Younga leta 1983 na teku Sydney - Melbourne je privedel k zamisli, da bo mesto Colac gostilo tek na 1000 milj. Ta zamisel se je uresničila 15. novembra, ko se je pet pogumnih tekačev pognalo po Bourke Streetu proti Colacu. Dvanajst dni in dvanajst in pol težaških ur pozneje je Sigi Bauer pritekel čez ciljno črto. Dosegel je 1000-miljski svetovni rekord na tem prvem tekmovanju na tako razdaljo na svetu. Na predstavitveni svečanosti je predsednik Stuart Walker obljubil, da bo njihov kraj nemudoma poskrbel za vsakoletno organizacijo ultramaratonov. "McEwans - Colac Ultramaraton 1984" je izpolnitev te obljube. Tekalno površino Memohal Squara so izravnali in prilagodili mednarodnemu standardu 400-metrske proge. Toda kar se tiče merskih enot, je svetovna zmeda neizogibna; večina takšnih tekem je namreč v Angliji in Ameriki, kjer uporabljajo milje. Razdalje na teku Colac Race pa bodo merjene v kilometrih, so sklenili. Rezultati na velikem semaforju bodo ažurirani vsako uro, natančnejši rezultati pa bodo vodeni računalniško in dosegljivi okrog in okrog proge. Te bodo ažurirali vsakih petnajst minut. Zgodovina tekov na dolge proge sega nekako v 3. stoletje pred našim štetjem, ko so grške mestne države in tibetanski samostani najemali tekače za prenos pomembnih sporočil v oddaljene kraje. Tekači so potrebovali povprečno tri dni za 200 milj dolgo pot. Tek na takšnih razdaljah ni predstavljal tekmovalnega športa vse do 17 stoletja. Zamisel za ta tekmovanja izvira v Angliji iz dvobojev med slugami in plemiči: visoke stave med aristokrati in visoke denarne nagrade so bile značilnosti teh izzivov, ki so trajali še v začetku 19. stoletja. Druga vrsta tekem, značilnih za ta čas, so bili solo teki - navadno iz enega mesta v drugo. Prvi veliki izziv je bil 100 milj v 24 urah. Ko je bil ta cilj dosežen, so tekači postavili mejo 500 milj v šestih dneh. Tekmovalci v tekih na ultradolge proge so bili v začetku 19. stoletja pravzaprav sprehajalci, ki so tekli le majhen delček časa. Seveda ni bil nihče od njih sposoben doseči varljivih 500 milj v šestih dneh. 500-miljska znamka ni bila dosežena do leta 1874, ko je irski Američan Edward Payson Weston podrl rekord, ko je sam tekel v zaprti areni v Newarku, New Jersey. Kmalu zatem je podvig ponovil še en irski Američan, Doniel 0'Leary, tokrat v Chicagu. Prvi šestdnevni tek so priredili naslednjega leta med tema dvema tekačema, zmagovalec pa je postal 0'Leary z razdaljo 520 milj. V naslednjih 15 letih je postal šestdnevni tek najpopularnejše in najbolj donosno tekmovanje. Denarna nagrada za takšno tekmovanje v New Yorku, kije bilo leta 1879 in kjer je zmagal Charles Rowell, je bila 30.000 ameriških dolarjev. Šestdnevni teki, kjer so včasih nastopali le sprehajalci, so postali tekmovanja izključno za tekače. Leta 1888je George Littlewood podrl 0'Learyjev rekord s pretečenimi 623,75 miljami, kar je najstarejši še veljavni rekord. Potem je začelo zanimanje počasi upadati. Pri mnogih tekmovalcih so ugotovili uživanje poživil, tudi tekmovanja so bila včasih že vnaprej odločena. Zadnje takšno tekmovanje so priredili leta 1903 v newyorškem Madison Square Gardnu.
  • 55 Šestdnevni tek, kot ga poznamo danes, je ponovno oživel šele leta 1980. Takrat je Don Choi, kitajski Američan, poštni uslužbenec iz San Francisca, organiziral, vodil in se udeležil tekmovanja "Spirit 6- Day". Zmagal je s pretečenimi 405 miljami. Takrat je bil ustanovljen Westonov šestdnevni memorial v New Jerseyu, Rowellov memorial v Nottinghamu v Angliji, prirejajo tudi tek v La Rochellu v Franciji, prav tako so organizirali New Astley Belt v San Diegu v Kaliforniji in v New Yorku v letih 1983 in 1984, zdaj pa še v Colacu v Avstraliji. Najbolj znani tekači novega časa na takih progah so Don Choi in Park Bamer iz ZDA Angleža Mike Newton in Tom 0'Reilly, Ramon Zabalo in Gerar Stenger iz Francije, Joe Record iz Avstralije in zdaj še CliffYoung iz avstralskega Colaca. Vendar nikomur od teh ni uspelo doseči rezultatov profesionalcev 19. stoletja. Šele pred nekaj leti je Grk Yiannis Kouros pretekel 635 milj na newyorški šestdnevni tekmi. Tudi tekme v ženski konkurenci so obstajale že v 19. stoletju, vendar so moderne tekačice izboljšale vse prejšnje rekorde. Najboljši tekačici v tej panogi sta Američanki Mary Schwam in Loma Richey ter Angležinji Eleanor Adams in Christine Barrett. Bavettova je leta 1984 v Angliji postavila rekord 421 milj, oktobra istega leta pa ga je izboljšala Edith Guye v New Yorku. Tisoč milj in tisoč kilometrov Dne 15. novembra 1983 je viktorijsko mesto Colac prvič gostilo prireditev"CliffYoung Colac 1000". To je bila zelo uspešna tekma, na kateri je Novozelandec Siegfried Bauer postavil nov svetovni rekord na 1000 milj. Po zaslugi neprestane medijske pozornosti Cliffu Youngu je bilo o tej tekmi veliko govora že mesece pred tem. Propagandni material so poslali dopisnikom, ki so ga objavili teden dni pred tekmovanjem. Gradivo je obsegalo predstavitev tekmovalcev in zgodovino tega tekmovanja. Ta sporočila so poslali okrog 300 poročevalcem v Avstraliji in po svetu. Prvi dan tekme je obsegal 92,3 milje dolg tek od Melbourna do Colaca. Prvi je v Colac pritekel John Connellan, za njim pa še Joe Record, Cliff Young, Tony Rafferty in Sigi Bauer V teku drugega dne sta se Connellan in Joe Record bohla za vodstvo. Opolnoči je Joe Record pretekel že 146,85 milje in je bil videti še povsem pri močeh. Tony Rafferty je zaostajal štiri milje, Sigi Bauer, ki sije ob enajstih zvečer vzel pet ur počitka, pa osem milj. John Connellan je ta dan pretekel 128 milj. Tretji dan teka je bil najhladnejši novembrski dan v zadnjih 15 letih. Record je držal vodstvo, vendar je bilo vse osredotočeno na superzvezdo Cliffa Younga, ki pa je imel polno težav z gležnji, boki in bronhitisom. Ta dan mu je uspelo preteči samo 46 milj in videti je bilo, da močno trpi. Četrtega dne so se začele za vodečega Joeja Recorda velike težave zaradi boleče golenice. Ob zori ga je prehitel Rafferty, Bauer pa se je prebil na drugo mesto. Ob 6.16 se je John Connellan poslovil od teka po 220 pretečenih miljah v 77 urah in 12 minutah. John je s časom 15:54 postavil rekord uvodnega teka od Melbourna do Colaca. Petega dne je prišla v mesto ogromna množica ljudi, da si ogleda ta nenavadni športni dogodek. Njihov heroj je večino dneva preživel ob progi zaradi bolečin v boku in kolenu, čemur pa so se pridružile še izredno močne bolečine v kitah, zaradi katerih so trpeli vsi tekmovalci. Takrat je Cliff Young zelo prikladno povedal: "Kdor tega ne dela, ne razume teh bolečin." Toda navkljub bolečinam in trpljenju, skozi kar so, kot je kazalo, morali vsi tekmovalci, je bil Tony Rafferty izredno ustaljen in je
  • 56 vse presenetil s svojim treznim nastopom. Tony se je v 96 urah "privlekel" 340,8 milje daleč. Bauer je bil prav tako čil, vendar 18 milj za njim. Joe Record je bil na tretjem mestu, vendar vedno bolj za prvima dvema zaradi mnogih kratkih postankov, na katerih je blažil bolečine v nogah. Šestega dne je Tony Rafferty držal svoj tempo, Bauer mu je sledil na razdalji približno 18 milj, Cliff Young pa je bil zdaj tretji. V šestih dneh je Tony pretekel 503,6 milje. Tekma v La Rochellu v Franciji pet tednov prej je preveč utrudila Joeja Recorda, ki ni mogel dohajati Raffertyjevega povprečja, kije bilo 85 milj na dan. Sedmega in osmega dne se ni zgodilo nič posebnega - Rafferty in Bauer sta bila v ospredju, Cliff Young je zaostajal po nekaj milj na dan, Record pa se je že napol poslovil od tekme, vendar je bil vseskozi na progi in spodbujal druge tekmovalce. Devetega dne je Rafferty začutil bolečine v desni Ahilovi tetivi, zaradi česar je bil prisiljen počivati dve dodatni uri. Bauer je imel dovolj moči ne samo za to, da zmanjša Raffertyjevo prednost, pač pa je tudi prevzel vodstvo. Kazalo je, da bo tekma postala dvoboj med Raffertyjem in Bauerjem, kajti Joeju Recordu je uspelo v zadnjih treh dneh preteči le 50 milj. Enajstega dne je Cliff Young s pretečenimi 639 miljami v 9 dneh in 16 urah in pol (kar za 62-letnika sploh ni slabo!) končno moral odstopiti. Zdaj je bilo vse osredotočeno na Sigija. Glede na dotedanjo hitrost je tekel v času novega svetovnega rekorda. Vsekakor pa je imel pred seboj še 200 milj in na tako dolgi poti se lahko zgodi še marsikaj. Dvanajstega dne je bil Rafferty 50 milj zadaj in je postajal vse počasnejši. Joe Record ni odstopil od teka, ampak je tekel po nekaj milj samo zato, da bi spodbujal Bauerja. Nedelja je bila trinajsti dan teka. Še en lep dan se je prebudil v Colacu. Vreme je bilo prav prijazno po prvih dveh vetrovnih in deževnih dneh. Od travnate steze je ostala le ozka proga peska - vsak centimeter proge je bil milijonkrat poteptan. Medtem ko so spremljevalne ekipe počivale, je Sigi Bauer postopoma povečeval hitrost. Množica ljudi se je prerivala, da vidi tega supermana; ko se je bližal večer, so postavili televizijske kamere. Joe Record je tega dne pretekel 40 milj - največ ta teden. Do enih ponoči se je zbralo okrog 500 ljudi, ki so glasno pozdravljali vsak pretečni krog. V zadnjem delu je Sigija spremljalo policijsko vozilo, sledili pa so mu spremljevalci, ki so mahali z lučkami. Bil je napet trenutek, ko je ob 1:40:20 ponoči prestopil ciljno črto. Pred 12 dnevi, prav tolikimi urami, 36 minutami in 20 sekundami je startal na stopnicah Parliament Housa - tisoč milj daleč. Zdaj je bil nesporen svetovni prvak v teku na 1000 milj. Že naslednje leto so sporočili, da bo šestdnevni maraton na sporedu vsako leto novembra, preizkušnja na 1000 milj pa vsake tri ali pet let. Sklenili so, da bodo na naslednje teke prav gotovo vabili pet čudovitih mož: Sigfrieda Bauerja, Tonyja Raffertyja, Joeja Recorda, Cliffa Younga in Johna Connellana. Vse zvezde ultramaratonov Leta 1981, ko je na šestdnevnem teku v avstralskem Colacu sklenil že drugič (prvič je sodeloval 1985. leta) sodelovati tudi Dušan Mravlje, je bilo na startu 17 tekačev, ki se niso ustrašili 144 ur teka, po možnosti čim hitrejšega ter s čim manj postanki in počivanji, da bi v tem času pretekli čim več kilometrov. Zmagovalec bo namreč postal tisti, ki bo pretekel največ kilometrov v tem utmjajočem
  • 57 400-metrskem krogu. Prav malo je bilo nagovorov, le predstavitev nastopajočih in ponovno branje pravil igre, potem pa se je 17 parov nog zapodilo po travi okoli stadiona. Najmlajši tekač je bil to leto 26-letni Tirtha Phani iz Indije, ki se je silovito pognal in v prvem krogu zmagal. Tisti, ki ga niso poznali, so bili prepričani, da se je prehitro zaletel in ne bo zdržal dolgo, drugi pa, ki so kaj vedeli o njem, so pripovedovali, da je isto leto v Indiji v 58 dneh pretekel 8766 kilometrov. Najstarejši tekmovalec je bil kar 65-letni Cliff Young, čigar velikanski uspeh na teku med Sidneyem in Melboumom leta 1983 je organizatorje pravzaprav spodbudil, da so pripravili ta ultratek na stadionu. Tekel bom, čeprav sem že v častitljivih letih," je dejal na startu. "Spet bi se rad v neposrednem spopadu spoprijel s prijatelji tekači na tako lepi progi, kakršna je tukaj v Colacu. Tukaj je Patrick Mačke, tekel bo tudi Dušan, kar vsekakor pomeni, da bo konkurenca kar se da močna." Ob tem reporteravstralskega časnika, kije poročal o tej tekmi, ni pozabil poudariti, da je Dušan Mravlje leto dni pred tem na teku med Sidneyem in Melboumom zmagal. Drugi najstarejši tekmovalec na teku v Colacu je bil to leto George Perdon, ki seveda ni imel nobenih iluzij, da bi lahko zmagal, ampak je želel le sodelovati: "Startal bom in tekel, kolikor bom le mogel v teh 144 urah. Upam, da te dni ne bom porabil preveč časa za spanje," je dejal ta 63-letni tekač, kije mesece pred tem za trening pretekel vsak teden več kot 200 kilometrov. "Že prej sem tekel v Colacu, in sicer dvakrat, in obakrat dosegel razmeroma slab rezultat, zdaj pa bi naposled rad dosegel boljšega. Seveda ne tečem zato, da bi tukaj zmagal, saj tudi ne treniram zato, da bi na tekih zmagoval, ampak da bi preprosto tekel. Pri 63 letih bi bil seveda preveč domišljav, če bi samo pomislil na to, da lahko zmagam. Vendar bom tekel do konca življenja, dokler bom pač le mogel." In to leto je dosegel res lep čas - v šestih dneh je pretekel 813 kilometrov. George Perdon, takrat 63-letni ultramaratonec iz avstralske Victorie, po poklicu prodajni menedžer; kije bil to leto prav tako na startu v Colacu, je prav gotovo pionir med ultramaratonci. Ko se večina njegovih konkurentov tega leta še sploh ni začela ukvarjati s takimi teki, je bil že svetovni rekorder na razdaljah od 200 do 2600 milj. Enega od vrhuncev svoje popularnosti je dosegel, ko je leta 1973 kot prvi človek pretekel Avstralijo. Njegova naslednja pomembna uspeha sta bila, ko je leta 1983 za Cllffom Voungom kot drugi pritekel iz Sidneya v Melboume in ko je bil leta 1986 tretji na šestdnevnem ultramaratonskem teku v Colacu. Zmagovalec tega teka je dobil za tak napor pravzaprav majhno nagrado, le 2000 avstralskih dolarjev, celotni nagradni sklad pa je znašal 6000 dolarjev. Nenavadna druščina ultratekačev, nenavadnih žena in mož, se je torej novembra 1987, v poletju južne poloble, zbrala v Colacu, da bi se med seboj pomerila v teku na šest dni. Sedemnajst tekačev (pravzaprav 14 tekačev in 3 tekačice) se je to leto sklenilo pomeriti med seboj v ubijajočem teku okoli 400-metrskega stadiona. Eleanor Adam s, takrat 40-letna gospodinja iz Nottinghama v Angliji, je bila tekmovalka, ki je bila že tedaj legenda ženskega ultramaratona na svetu. Dotlej je postavila vrsto svetovnih rekordov na najdaljših progah, precej na tekmah v Colacu. Bila je prvakinja v teku na tri, štiri, pet in šest dni in svetovna rekorderka v teku na 400, 500, 600, 700 in 800 kilometrov, je pa tudi najuspešnejša ženska na tekih med Sidneyem in Melboumom.
  • 58 Prav tako je bil na startu Siegfried Bauer; takrat 45-letni poklicni atlet z Nove Zelandije, ki so ga v Colacu zelo dobro poznali, saj je to leto tam nastopil že četrtič. Do takrat je na šestdnevnem teku dosegel šesti najboljši čas na svetu, ko je leta 1984 pretekel 901,2 kilometra. Sigi, kot ga imenujejo, je bil do takrat rekorder v teku na 1000 milj, ki jih je pretekel v času 12 dni in 12 ur; leta 1983 je bil na newyorškem šestdnevnem teku prvi, leta 1985 na teku med Sidneyem in Melbournom drugi za Grkom Kourosom, njegov v svetu najodmevnejši rezultat pa je bilo drugo mesto na 1000-kilmetrskem teku v New Yorku; to razdaljo je pretekel v času 12 dni, 22 ur in 36 minut. Na startu v Colacu je bil to leto tudi Patrick Mačke, natakar iz Anglije, takrat star 32 let, ki je bil za ultramaratonca kar nekako premlad, vendar je kljub temu že dosegel nekaj odmevnih rezultatov, ki so dali slutiti, da bo postal eden od najboljših ultramaratoncev na svetu. Prvi je tokrat phšel v Colac 26-letni poklicni tekač iz Kalkute v Indiji Tirtha Phani in tako začel svojo mednarodno pot ultramaratonca. Vendar to pot ni prvič s ta rta I na tako naporni progi: v 58 dneh, 2 urah in 25 minutah je v Indiji pred tem že pretekel 5419 milj, se pravi vsak dan 94,3 milje, angleška milja pa meh, kot je znano, 1609 metrov, kar pomeni, da je takrat dnevno pretekel več kot 150 kilometrov, in to skoraj dva meseca vsak dan. Eden od pionirjev ultramaratonskih tekov v Avstraliji, kije bil to leto tudi v Colacu, je bil Tony Rafferty, takrat 48-letni svetovalec za športne dejavnosti iz Melbourna v Avstraliji. Bil je prvi človek, ki je pretekel tri ultradolge razdalje na peti celini, tudi progo med Sidneyem in Melbournom, in bo tako na seznamu tekačev na tej progi za večne čase na lestvici desetih najboljših. Poleg tega je uspešno sodeloval tudi na ultramaratonskih tekih v Angliji in Franciji. Joe Record, 47-letni slikar iz Pertha v Zahodni Avstraliji, je do takrat že večkrat sodeloval na tekih v Colacu, s tem krajem pa je bil povezan od leta 1983, ko je bil partner na treningih takrat mnogo slavnejšega Cliffa Younga. Cliff Young, leta 198 7 že 65-letni mož, čigar poklic je bil takrat že "človek za predstavljanje Avstralije", domačin iz avstralske Victorie, je bil od nekdaj lokalni junak na vseh avstralskih ultramaratonskih tekih. Zaradi svojega neprestanega nasmeška je nadvse priljubljen med gledalci. Njegova slava se je začela leta 1983, ko je zmagal na progi med Sidneyem in Melboumom, 1987 pa je nastopil tudi v Colacu. Na startu tega teka je bil to leto tudi Ramon Zabalo, takrat 40 let star policaj iz St. Etienna v Franciji, ki je dotlej dosegel že veliko ultramaratonskih uspehov. Leta 1984 je bil v Colacu za Kourosom drugi, ko je v šestih dneh pretekel 954 kilometrov, dve leti pozneje pa je na isti prireditvi slavil zmago s pretečenimi 876 kilometri. Njegova pomembnejša uspeha sta tudi 261 kilometrov v 24 urah in 420 kilometrov v 48 urah. In naposled je bil na startu tega ubijajočega teka Dušan Mravlje, takrat 34-letni strojni inženir iz Kranja, "ki je gledalcem v Colacu znan predvsem po svojem večnem nasmehu in po pogostem pitju piva med tekom", kot so ga predstavili v uradnem biltenu prireditve. Enkrat pred tem, pred dvema letoma, je bil v Colacu četrti, pred letom dni pa drugi, ko si je tako visoko uvrstitev pritekel predvsem v zadnjih treh dneh, kot je bilo prav tako zapisano v uradnem biltenu Colaca. Seveda v biltenu niso pozabili zabeležiti, da je Mravlje že zmagal na ultramaratonskem teku med Sidneyem in Melbournom.
  • 59 Preden je Dušan Mravlje novembra 1988 spet odpotoval v Avstralijo, je reporterju slovenskega časopisa povedal: "V šestih dneh bi rad v Colacu, avstralskem mestecu v državi Victoria, na 400- metrski atletski stezi tamkajšnjega stadiona pretekel več kot 863 kilometrov, kolikor so mi namerili lani, ko sem bil na tem teku drugi. Prepričan sem, da bi lahko na tem stadionu, kjer vsakih šest ur menjavamo smer teka, pretekel celo 900 kilometrov. Skoraj prepričan pa sem, da nihče od tekačev, ki bomo nastopili letos, ne bo zmogel izboljšati svetovnega rekorda na tej progi, ki ga ima Grk Yiannis Kouros; mož je leta 1984 v Colacu v šestih dneh pretekel 1023 kilometrov in pri tem počival le dobrih 45 minut. Do današnjega dne še ni nikomur josno, kako mu je uspel ta fantastičen rezultat. Grka, ki je spomladi zmagal na ultramaratonskem teku od Sidneya do Melbourna, letos na stadionu v Colacu ne bo. Nagrade so preveč simbolične, da bi bile zanj še zanimive," je pred slovesom pojasnjeval Mravlje. To leto so na tej ultramaratonski progi, morilski atletski stezi stadiona v Colacu, startali tudi Novozelandec Dick Tout, odlična Francoza Zabalo in Manicks in zmagovalec prejšnjega leta, domačin iz Avstralije, Joe Record. V tej močni konkurenci je bil tedaj Dušan Mravlje po rezultatih na šestdnevnih tekih šele na šestem mestu, vendar je v Avstralijo odpotoval dobro pripravljen. Pred odhodom na najmanjšo celino je Mravlje sklenil, da bo prvi dan teka tekel skoraj brez počitkov in poskušal preteči 220 kilometrov, naslednje dni pa bo, je dejal pred odhodom, poskusil teči vsak dan po kakšnih 150 kilometrov, saj bi mu le tako uspelo v šestih dneh preteči načrtovanih 900 kilometrov. Dve leti pred tem, leta 1985, se je prvič odpravil v Colac in imel namen prvič v življenju teči na progi, daljši od tiste na špartatlonu. Medtem ko so še leto dni prej tam organizirali tek na 1000 milj, so ga leta 1984 prvič na 1000 kilometrov in za ta izziv se je odločil tudi Mravlje. Tudi zato, ker so ga na ta tek povabili; izmed 35 znanih imen tedanje svetovne ultramaratonske scene so po prepričanju organizatorjev povabili 15 najatraktivnejših: Francoze, Grke, Angleže, Američane, Kitajce, Novozelandce in seveda domačine iz Avstralije. Tekli so na atletski stezi tamkajšnjega stadiona v središču mesta (Colac pa je približno 150 kilometrov južno od Melbouma in je imel tedaj približno 20.000 prebivalcev). Steza, po kateri so tekli, je bila sprva travnata, vendar so jo tekači po nekaj dneh tako steptali, da je bila trda, polna grbin in komajda primerna za tek, na njej pa se je vsak znašel, kot se je pač vedel in znal. Nagrade za najboljše so bile tisto leto kar zapeljive, saj je prvi dobil 10.000, tekači, uvrščeni na naslednja najboljša mesta, pa 4000, 2000 in 1000 avstralskih dolarjev. Vsaka minuta na tekmi je dragocena, počitek je treba izkoristiti hkrati za kopanje, masažo, hrano in pijačo
  • 60 Mravlje je imel na svoji šestdnevni tekaški premieri precej smole: med tekom je po tretjem dnevu zbolel za virozo, celih 12 ur preležal v postelji na stadionu, potem pa si je vendarle toliko opomogel, da je spet šel na progo, tekel 36 ur brez prestanka in ulovil večino tekačev, ki so ga ta čas prehiteli. Tek je končal na četrtem mestu. Tistega leta je pretekel 859 kilometrov in 200 metrov, kar je bilo precej manj od tistega, kar je zmogel zmagovalec Kouros, kije vseh šest dni počival komaj dobri dve uri. Leta 198 7 so sodniki Dušanu Mravljetu po 2537 pretečenih krogih 400-metrske steze na stadionu v Colacu in po šestih dneh teka namerili razdaljo 914,8 kilometra. S tem je slovenski ultramaratonec dosegel cilj, ki si ga je zadal pred odhodom na pot - izboljšati rekord prejšnjega leta in v šestih dneh preteči več kot 900 kilometrov. Zmagal je Francoz Gilbert Mainix, Avstralec Bryan Smith pa je bil zadnje ure pred ciljem toliko za Mravljetom, da naš supermaratonec vsaj ta čas ni imel dodatnih skrbi pred koncem tega fizičnega in psihičnega mučenja. Med šestnajstimi tekači so bile to leto na atletski stezi v Colacu tudi tri ženske, od vseh prijavljenih pa le pet ultramaratoncev iz Evrope. Na startu sta bila tudi Francoza Ramon Zabalo in Gilbert Mainix, od katerih je bil po rezultatih na taki progi boljši le Grk Yiannis Kouros, ki pa to leto ni startal. Kot je pozneje pripovedoval Dušan Mravlje, je bilo še dan pred začetkom tekme v Colacu 35 stopinj, zaradi česar se je bal, da ne bo mogel zdržati v taki peklenski vročini vseh šest dni. Toda še isto noč je Victorio zajel hladen val in tekači so naslednje jutro startali v dežju in vetru in že v kakšnih desetih urah iz travnate steze naredili blatno krožnico. Vendar jih vsaj vročina ni ubijala. Mravljetu so po 22 urah namerili že kar 228 pretečenih kilometrov in ko je izvedel za ta rezultat, si je privoščil tri ure počitka in masažno kopel, šele nato je spet šel na krožno pot. 'Takrat mi je skoraj vsak dan razbijalo v glavi, da ne morem več," je po vrnitvi domov pripovedoval reporterju. "Pa sem se prisilil in odgnal te misli ter si zamišljal, kako zlahka tečem s Pokljuke proti Velemu polju pod Triglavom. Kadar niti to ni šlo, sem si pomagal še z glasbo, kadar pa niti glasba Oueenov ni pomagala, sem raje počival, kot da bi se še naprej mučil na stadionu. Potem sem nadomestil izgubljene kilometre." Vsakemu od tekmovalcev je organizator dodelil maserja, kuharja in ekipo, ki je skrbela za vse podrobnosti in poskusila izpolniti vse tekačeve želje. Ob malone idealnem tekaškem vremenu in odlični spremljevalni ekipi, kije dežuraia ob tekaški stezi in se izmenjavala v službi, je zadnji dan spet postalo vroče, vendar ta vremenska sprememba ni več mogla vplivati na končni izid tekmovanja. Zmagovalec Mainix je tisto leto pretekel 959,6 kilometra, Dušan Mravlje na drugem mestu 914,8 kilometra, tretjeuvrščeni Smith pa 902 kilometra. Domov v Stražišče pri Kranju se je Dušan vrnil le z enim celim nohtom na nogah. Prva dva dni je namreč tekel v zaprtih copatih, v normalnih copatih pač, kakršne uporabljajo tekači in drugi športniki, vendar je imel z njimi velike težave. Na srečo je imel s seboj tudi nekaj parov copatov Adidas z odrezanim sprednjim delom, ki so jih posebej zanj izdelali v kranjski Planiki. Tako ga v prste potem ni nič več žulilo in tiščalo in tako je lahko tekel tudi z žulji in otiščanci, kijih je "pridelal" v zadnjih dveh dneh na tej dolgočasni krožni dirki.
  • 61 V snegu Madžarskih ravnin V dolgi vrsti tekaških tekmovanj, ki se jih je udeležuje bil to eden od tekov, ki se jih Dušan Mravlje najbolj nerad spominja. Marca 1991 so ga Madžari povabili, naj bi v družbi z nekaterimi najboljšimi ultramaratonci na svetu v enem kosu pretekel kakšne pol Madžarske, od kraja Nyiregyhaza do prestolnice Budimpešte - natančno 274 kilometrov. Medtem ko so tako dolgi teki že sicer nadvse naporni, se je tem težavam na Madžarskem pridružila še ena: marčno vreme, ki je lahko še čisto zimsko - in takšno je takrat v resnici bilo. Na startu v Nyiregyhazi, mestecu čisto v vzhodnem kotu Madžarske, skoraj dobesedno tik ob meji z Romunijo, Ukrajino in Slovaško, najskrajnejšem vzhodnem delu države, se je na startu zbralo 35 tekačev, med njimi od najbolj znanih kar trije močni Madžari, in sicer Janos Bogar, ki je bil med drugim tudi že evropski prvak v teku na 24 ur; Emo KisKiraly in Atila Kovacz, Čeh Polok ter vrsta odličnih supertekačev iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Vreme je bilo turobno zimsko, ko je starter dal znak za start. Brž ko so tekači odšli na pot, se je še bistveno poslabšalo, začelo je deževati in pihati je začel strupeno mrzel veter; nekakšna košava, ki je pometala po madžarski ravnini. Ponoči se je ta nadloga še okrepila in dež se je sprevrgel v sneg. Prej še kar prometna cesta je popolnoma opustela, na njej so bili samo tekači s svojimi spremljevalnimi avtomobili, Dušan Mravlje z osebnim avtom, v katerega je sicer lahko sedel, udobja za počitek pa seveda ni bilo pravega. Na cesti se je sneg spreminjal v snežno brozgo, ki so jo mešali tekači. Tri stotih kilometrih sem se preoblekel in na koncu preobul, ker sem bil popolnoma premočen," je pozneje pripovedoval Dušan, "to pa je hkrati pomenilo, da ni sem imel nobenih suhih copatov več in se torej do cilja ne bi smel več preobuvati, pa naj bi imel noge še tako mokre." Vso noč je bilo takšno vreme, vso noč je snežilo in vso noč je pri temperaturi približno O stopinj pihala ostra burja, kije temperaturo še zniževala. Enako vreme je bilo tudi še naslednji dan. Čeprav so bili tekmovalci do zadnjega vlakna premočeni, se niso upali preobleči, kajti brž ko bi sedli v topel avto, jih nobena sila več ne bi spravila ven v mraz, veter in sneg. Dušan sije le oblekel skoraj vse, kar je imel s seboj in kar ga ne bi prehudo motilo med tekom: dve kapi, rokavice in čez prve pajkovke še druge. Tekli so kot avtomati; copati so jim na zglajenem snegu spodrsavali, ogromno njihove energije je šlo v nič, ponekod so tekli kot po jajcih, ker je bila drsalnica popolna. Do 210. kilometra je še nekako šlo, potem pa so Mravljetu vse mišice otrdele, do kože moker se je neusmiljeno mučil in se po 26 urah in pol takega teka dobesedno privlekel do cilja v Budimpešti. Bil je drugi, zmagal je Čeh Pola k. Skupaj z njima so do cilja pritekli samo še trije tekači, vsi ostali so med potjo odpadli bodisi zato, ker so na izločilnih točkah dosegli slabše čase, kot so bili predpisani, bodisi ker so med potjo sami odstopili. Ob tem teku bi se nasprotniki podobnih ultra preizkušenj lahko (morda celo upravičeno) spraševali, kakšen smisel imajo taka mučenja športnikov. Zagovorniki utraltekov bi jim seveda odgovorili (in bi imeli nemara celo prav), da je tudi tak tek za
  • 62 človeka velik izziv, zmaga pa pač tisti, kije bolje pripravljen, bolj vzdržljiv in bolj odporen proti ekstremnim vremenskim razmeram. Dušan Mravlje se je glede vsega tega izkazal kot eden izmed najboljših na svetu. Na tem teku bi zbežal iz te mrzle pokrajine, če bi le mogel. Kaj pa na drugih tekih, ko je vreme lepše, bolj sončno, in pokrajina phjaznejša? Ali doživlja pokrajino ob teh dolgih cestah, ali jo vidi, ali si jo zapomni in ali je za utrujenega tekača pokrajina na dirki sploh kdaj lepa? "Vedno je vse odvisno od počutja," pravi Dušan. "Če se dobro počutiš in če je vse v redu, pokrajino doživljaš stoodstotno, v bistvu kontaktiraš z njo, gledaš jo in ti ostane v lepem ali neprijetnem spominu. Če pa si na koncu z močmi, kar se večkrat zgodi, začneš navadno gledati v tla in tako poskušaš premagati obdobje slabega počutja in krize, potem pa spet normalno tečeš. Vsak tek je sinusoida: imaš vzpone, na katerih hočeš čim dlje obstati, in padce; na vsakem teku imaš krize ali eno samo krizo; ni tekača, ki na teh tekih nikoli ne bi imel krize ali slabih trenutkov." Erno Kis-Kiraly je bil pogost Mravljetov tekmec, tudi na nekaterih dolgih Madžarskih cestah
  • 63 Pretekel sem Slovenijo Ko se je slovenski ultratekač spoprijel že z malone vsemi ekstremno dolgimi tekaškimi progami na svetu, na katerih se najbolj vzdržljivi atleti potegujejo za prvenstvo, je hotel vzeti mero še svoji domovini. Potem ko se je osamosvojila, jo je sklenil tekaško premeriti po vseh njenih ekstremnih razdaljah in s tekom povezati nekatere najmarkantnejše točke. Najprej se je ob prvi obetnici osamosvojitve leta 1992 lotil razdalje med najvišjo in najnižjo točko države. Na vrh Triglava sicer ni šel, ker je bilo tam zgoraj še preveč snega, odpravil pa se je pod Severno triglavsko steno, v dolino Vrat, in od tod prav za šalo tekel do slovenskega morja, do Portoroža. Potem se je lotil večjega zalogaja. "Sploh me ne skrbi, da ne bi zmogel najdaljše slovenske transverzale iz Prekmurja do morja," je nekaj tednov pred startom na to dolgo pot dejal Dušan. "Mislim, da ne more prav noben vzrok preprečiti mojega načrta, da bi teh 340 kilometrov ne pretekel v manj kot dveh dneh, se pravi v nekako 47 urah neprekinjenega teka." Kot najboljši poznavalec razmer na tem področju je Dušan seveda dobro vedel, da bo ta njegov tek najdaljši cestni tek v enem zamahu, kar jih je bilo kdajkoli v Sloveniji. Na zamisel o tem je prišel konec leta 1992, ko sta slovenska balonarja Janez Vipotnik in Avi Šorn sklenila z balonom (in seveda spremstvom po cestah pod njuno "progo") preleteti Slovenijo po njeni najdaljši diagonali. Takrat ju je izredno slabo vreme prisililo, da sta morala po rekordnih nekaj urah poleta iz Portoroža pristati na Ljubljanskem barju, od koder sta nekaj tednov pozneje polet nadaljevala in ga spet v rekordnem času končala pri Murski Soboti v Prekmurju. Takrat je Dušan Mravlje sklenil, da bo isto slovensko diagonalo pretekel v obratni smeri, "ker gre pot navzdol proti morju", kot je dejal v šali. Prekmurje je bilo 16. junija 1993 dobesedno na nogah, ko je ob petih popoldne 40-letni ultramaratonec izpred slavnostno okrašenega hotela Ajda v Moravskih Toplicah, kamor sicer vsako leto hodi tudi na svoje tekaške priprave, stekel na 340 kilometrov dolgo pot skozi Ljubljano do Portoroža, kamor naj bi pritekel kakšno uro prej kot v dveh dneh. Na pot ga je pospremila množica Prekmurcev in malone vseh 450 gostov, kolikor jih je bilo tedaj v zdravilišču Moravske Toplice. Skupaj z Mravljetom so proti skrajnim južnim in zahodnim prekmurskim mejam stekli nekateri direktorji prekmurskih delovnih organizacij, med njimi znani Gusti Graf ter direktorja Zdravilišča Moravske Toplice Dušan Bencik in portoroškega hotela Riviera Franc Ohnjec - direktorja startnega in ciljnega hotela, pravzaprav dveh najbolj oddaljenih hotelov v državi; slednja sta se že pred startom dogovorila, da bosta z Mravljetom tekla prve in zadnje kilometre njegovega dolgega teka prek Slovenije. S prijatelji na slovenskih cestah, s Sladjanom Dragojevičem in Vladom Dobrivojevičem iz Buj ter župnikom Pavletom Juhantom iz Tunjic
  • 64 Čeprav je šlo za dolg in odgovoren tek prek nove države Slovenije, Dušan Mravlje pred startom ni imel nobene treme. Za kosilo je ob juhi pojedel dvojno porcijo rižote z morskimi sadeži in spil nekaj kozarcev vina, ker bi bil, kot je dejal, greh ob taki hrani piti kaj drugega. Na kosilu sta bila tudi direktorja omenjenih dveh slovenskih hotelov, Ajde v Moravskih Toplicah in Riviere v Portorožu, Bencik in Ohnjec, ki sta se spoznala zahvaljujoč prav temu teku. Oba namreč občudujeta tekače in še posebno maratonce, ker so vztrajni ljudje in imajo v svoji življenjski filozofiji marsikaj podobnega, kar naj bi imelo uspešno turistično podjetje - tek na dolge proge z natančno določenim ciljem. Mravlje je izpred hotela Ajda starta! izredno hitro - kot da ne bi imel pred seboj dveh dnevov teka in 340 kilometrov dolge poti. Kakšnih 40 tekačev - rekreativcev, kije z njim steklo s starta, ga je že prve kilometre komaj dohajalo in večina je odnehala že po sedmem kilometru pri Martjancih. Do prekmursko - štajerske meje na mostu prek reke Mure pri Petanjcih je z njim priteklo le osem tekačev in med njimi en sam direktor; eden od direktorjev ABC Pomurke, Gusti Graf. Od Radenec dalje pa Dušan le ni tekel čisto sam: poleg spremljevalnih vozil se je na teku proti Ptuju izmenjavala skupina tekaškega kluba Maraton s Ptuja. Na tej razdalji se je ultramaratonec tudi prvič za dalj časa ustavil: po hudi sončni pripeki v Prekmurju in po hudo gričevnatih Slovenskih goricah se je skupina ustavila na robu Ptujskega polja na kmetiji inž. Stanka Toplaka, brata znanega slovenskega politika dr Ludvika Toplaka, ki je na mizo pod domačo lipo postavil dovolj steklenic redkega vina "kemer" in še kaj, kar sodi k tej pijači, tako da je ekipa potem zmogla pot do Ptuja in od tod dalje mimo Kidričevega proti Celju in Ljubljani. Okoli polnoči so novinarji, ki so supermaratonca spremljali na teku, opozorili mitničarja na cestninski postaji v Aiji vasi, da bo čez uro ali dve pritekel mimo atlet in ga za šalo vprašali, kakšna bo cestnina zanj. "Cestnina za pešca ni predvidena," je na moč resno odgovoril mitničar; "saj se pravzaprav sploh ne more zgoditi, da bi pritekel po avtomobilski cesti, ker sta hoja in tek po tej cesti prepovedana." Pa je vendarle pritekel, nič plačal in tekel dalje proti Žalcu, kjer so mu že prej v hotelu rezervirali sobo s prho, da sije po približno 150 kilometrih kakšno uro odpočil, zjutraj pozajtrkoval in potem stekel dalje proti Ljubljani, kamor je pred Prešernov spomenik sredi mesta pritekel natančno ob treh popoldne, poldrugo uro pred načrtovanim časom. Le malo je posedel pri spomeniku, potem je odšel na počitek v bližnji hotel Holiday Inn, po dveh urah, ko se je zunaj ravno zdivjala huda nevihta, pa je po stari cesti stekel proti Vrhniki ter od tam na avtomobilsko cesto proti Razdrtemu. Bil je tako hiter, da je komajda verjel samemu sebi. Po večerji v dobri vrhniški gostilni Simon, kjer se je lastnica kolikor je bilo mogoče potrudila, da je bilo vse tako, kot mora biti, in po kakšnem kozarcu piva in vina več, kot bi bilo Dušanu nujno potrebno, je ultramaratonec po avtomobilski cesti stekel proti Postojni, kjer je bil že ob dveh ponoči, tam dve uri počival, pred četrto uro zjutraj pa nadaljeval pot in bil uro pozneje že na cestninski postaji pri Razdrtem. Skoraj brez vsakršnega počitka je od tod tekel do vasi Rižana in tam skupaj s spremstvom ugotovil, da bi bil v Kopru že ob enajstih dopoldne namesto ob enih popoldne, kot je bilo dogovorjeno tako s sponzorji kot s koprskimi tekači, ki naj bi ga spremljali del poti. Tako se je odločil za nekaj nenavadnega: tekel je do križišča, kjer se cesta iz Ljubljane cepi proti Trstu, Kopru in Ankaranu, tam sedel v enega od spremljevalnih avtomobilov, se odpeljal v Ankaran, si tam v morju debelo uro namakal noge, pil in jedel, se p ogovarjal in gledal modrino neba. Potem so ga odpeljali na isto križišče, kjer so ga bili naložili v avto, od tod pa je okrog opoldneva stekel proti Kopru, kamor je pritekel točno ob dogovorjenem času, ob enih. Po uri počitka in sprejemne
  • 65 procedure v tem pristaniškem mestu je skozi Izolo stekel v Portorož, na cilj dolge poti pred hotelom Riviera, kjer sicer pogosto gostuje med svojimi zimskimi tekaškimi pripravami. Na Valeti nad Portorožem sta ultramaratonca dočakala direktorja Ohnjec in Bencik ter skupaj še z nekaterimi tekači tekla z njim do cilja na morski obali pred hotelom Riviera, kjer sta ga vrgla v morje. Čeprav je bil Dušan Mravlje trdno prepričan, da ve že vse o ultramaratonskih tekih in da se odlično pozna, je ob tem teku ugotovil, da so skrivnosti življenja vendarle večno do konca neprebrana knjiga: še nikoli dotlej ni bil na tako dolgem teku tako hiter kot na teku prek najdaljše slovenske transverzale in še nikoli dotlej ni toliko shujšal kot takrat - v dveh dneh kar za šest kilogramov. Tistih 340 kilometrov pa je pretekel natančno v času, ki si ga je poprej izračunal - v 47 urah. Ob štirih popoldne se je že kopal v slovenskem morju. Toda če že ni o takih tekih vedel čisto vsega, je vedel skoraj vse. Do vseh potankosti je v tem skoraj poldrugem desetletju spoznal organizacijo takih tekmovanj, pravila igre na njih - in sebe kot tekača, ki mora natančno predvideti vsak korak, če hoče uspešno končati tako naporen in dolg tek. Spremljevalci Včasih je bila taka organizacija drugačna kot je zdaj. Navadno se zdaj spremljevalni avto vozi pred tekačem; s šoferjem se pred tekmo in med njo sproti dogovarjaš, koliko kilometrov naprej naj pelje, potem pa naj počaka. Spremljevalec že natančno ve, kaj naj tekaču ob postanku pripravi; navadno je to voda, energetski napitek in včasih kakšno pivo. Nekaj ur se to ponavlja vsakih pet kilometrov, potem se dogovoriš za štiri kilometre, ko pa gre tekma proti koncu, so servisne točke vse pogostejše, kar pa je popolnoma individualno. Med potjo se tekač navadno ne preoblači, razen če ni nenadnega vetra, dežja in podobnega. To velja za tekme na cestah ali za tekme v krogu na atletski stezi, na primer na 24-urnih tekmah, kjer je atletska steza ali določen krog dolg 800 ali 1000 metrov. Na krožnih progah te čaka na vsakem krogu spremljevalec in pri njem po potrebi jemlješ. Dobra spremljevalna ekipa je zlata vredna: Frenk Jeršin pozna Dušana do podrobnosti
  • 66 Kar zadeva masažo, so na cestnih tekih občasno točke za masažo ali pa se med tekmovalci vozijo spremljevalni avti z maserji, lahko pa imaš maserja tudi s seboj. Na 24-urni tekmi navadno narediš eno masažo med tekom. spremljevalni ekipi in pri organizatorjih. Med 24-urnim tekom si navadno privoščim eno masažo, če je pač mogoče, če pa ni, poskušam dobiti kakšno kopalno kad, kar je zame še bolje: za petnajst minut grem v kad s toplo vodo, se umijem in preoblečem in grem dalje kot prerojen. Za večdnevne teke velja podobno, izjema pa je tekma Sidney - Melbourne. Na vseh tekmah pravila igre niso povsem enaka. Na prvem špartatlonu je bila osebna oskrba dovoljena šele po prvi kontrolni točki, po Korintu, kajti špartatlon je specifična tekma tudi po tem, da hočejo negovati špartanske navade in predpise. Do 82. kilometra, do Korinta, noben spremljevalni avto ne sme peljati po cesti, po kateri tečejo tekači, ampak čakajo vsi v Korintu, tekači pa se morajo vsi enako oskrbovati na točkah, ki jih določi organizator. Tudi od tam naprej te avto lahko čaka na točki, kjer sta se s tekačem dogovorila, vendar sme odpeljati šele 10 minut za tekačem in ga potem čaka na naslednji dogovorjeni točki. Če te organizatorji dobijo, da si se vmes preoblačil ali pil, dobiš negativne točke in te lahko celo odstranijo s tekme. To so nora pravila za tekmo, ki poteka v ekstremnih pogojih. Če tečeš po vročini, moraš nujno piti vodo - povsod je tako razen na špartatlonu. Na drugih tekmah so bolj mila pravila, vendar marsikje tudi nenavadna: ponekod so taka, da ne smeš piti iz svojega avtomobila, da ne smeš sesti v avto, četudi stoji; avto te lahko na določenih krajih samo čaka, iz njega ti dajo piti, ne smejo pa ti dajati pijače med vožnjo - morda tudi zaradi varnosti prometa na javnih cestah. Predstavljati si je treba, da teče skupaj kakih šest ali sedem tekačev in če bi se avti sprehajali med njimi in ustavljali, kjer bi se jim zdelo, bi lahko prišlo do prometne zmede ali celo do nesreče. Več ali manj je na vseh dolgih dirkah postavljen limit, končni limit pa je vedno: progo je treba preteči v določenem času, navadno pa vmes določijo še kakšno kontrolo, da se tekma preveč ne raztegne, saj je že sicer med prvim in zadnjim, ki v limitu pretečeta progo, časovna razlika kakšnih deset ur, če govorim o 200-kilometrski dirki, to pa je razdalja 60 kilometrov. Takšno dirko je zelo težko nadzorovati tudi s strani organizatorja. Vsak tekač ima na tako dolgih tekih kritične trenutke, ki so subjektivni. Pri meni se je zadeva spreminjala iz leta v leto. Ko sem pred 12,13 leti začel teči in ko sem šel na prvi špartatlon, so bila moja razmišljanja, moji pogledi in moje krize drugačne, kot so zdaj. Takrat tekaško še nisem bil tako dozorel, da bi bil tako močen v glavi, hkrati pa nisem bil taktično dovolj zrel. Prve dolge tekme sem tekel brez prave strategije, praktično malo manj kot na vso moč, to pa je pomenilo, da sem prišel na 150. kilometru do blaznih travm: vse me je bolelo, še posebno mišice, bil sem popolnoma izmozgan, in večkrat je bilo vprašljivo, ali bom prišel do cilja ali ne -150 kilometrov pa je na špartatlonu nekoliko več kot polovica poti. Z leti sem prišel do spoznanja, da se počasi daleč pride - enakomerno moraš teči, ves čas moraš imeti približno enakomeren tempo, saj tekma traja en dan ali 250 kilometrov. V tem primeru je razlika med najmanjšo in največjo hitrostjo, med hitrostjo v začetku in na koncu, prvih in zadnjih deset kilometrov, minimalna. Obenem je obremenitev mišic v tem primeru enakomerna, da ne pride do ekstremnih bolečin, hkrati pa je tako tudi precej manjša verjetnost dehidracije ali poškodbe.
  • 67 Brez glave ne gre Vse travme so posledica slabe psihične priprave ali slabe taktike, ko tekač prehitro začne in ne upošteva pravil, ki veljajo pri takih tekih. Noben tekač, ki je dober na 100 kilometrov in bo šel teči na 24 ur, ne bo dobro tekel, če ne bo tekel po pravilih, ki veljajo za te teke. Tukaj s hitrostjo ni mogoče čisto nič narediti; to so že poskušali in še poskušajo, pa se še nikomur ni posrečilo. Organizem preprosto zdrži določen nivo ritma v takem časovnem obdobju in nič hitrejšega. Do tega sem prišel popolnoma sam, na podlagi lastnih opazovanj in izkušenj. O ultramaratonu s tega vidika praktično še ni nič napisanega. Zaradi pomanjkanja izkušenj pride pri tekačih do dehidracije, kar je lahko pri dirki usodno, in šele z izkušnjami ugotoviš, da delaš blazne napake. Telo med tekom izgublja ogromno vitaminov in mineralov in če tega organizmu ne dodajaš pravočasno, tega pozneje ne nadomestiš več; če enkrat dehidriraš, je konec. Poleg vode, ki je prav gotovo osnova za vse - zadostuje pa le za teke do 20 ali 30 kilometrov - je treba dodajati vitamine in minerale s športnimi napitki, ki vsebujejo soli in vse to. Nujno je treba začeti piti na vsakih 20 minut, in sicer od začetka teka, ko sploh še nisi žejen, čeprav samo nekaj požirkov. Poleg tega je treba upoštevati vročino, kajti pri vročini lahko piješ premalo, čeprav piješ, in je tudi to lahko usodno. To je še posebno pomembno pri vetru, ki izsuši telo, čeprav imaš blagodejen občutek, ko se ti sploh ne zdi vroče. Ne gre za to, da bi, na primer; pri 100. kilometru rekel, da je to prelomnica, ko moraš začeti piti; piti je treba od začetka in če tega ne delaš, moraš slej ko prej odstopiti od dolgega teka. Izkušnja me je izučila, da je - enako kot noge - pri dolgih tekih pomembna glava, iz katere prihaja vse. Vsak dan sem telesno pripravljen - prav tako, kot bom čez tri tedne, ker vse leto treniram v istem tempu - razen v obdobju, ko imam aktiven odmor Toda če bi mi kdo rekel, naj jutri tečem 100 kilometrov, jih ne bi bil zmožen dobro teči, ker tega nisem pripravil v glavi. Vsaka tekma je ekstremna zadeva in moraš jo imeti v glavi štiri ali pet mesecev in biti trdno prepričan, da jo boš zmogel. Če je vmes, v fazi priprave, en sam motilni moment, na primer vprašanje, ali bom to zmogel, je že skoraj stoodstotno, da ne boš zmogel. Popolnoma moraš biti prepričan, da boš zmogel, da si zmožen to napraviti, in še v tem primeru se lahko zgodi, da moraš zaradi objektivnih vzrokov odnehati. Če pa nisi prepričan vase, da si sposoben to izvesti, tega ne boš nikoli naredil. Na koncu koncev je tek vendarle užitek; če nebi bil, se s tem športom zanesljivo ne bi nihče ukvarjal
  • 68 Zjutraj, ko vstanem, včasih prvi trenutek nisem sposoben preteči 25 kilometrov, ker se nisem pripravil, da bom zjutraj toliko tekel - ker je morda slab dan, ker se mi ne ljubi ali pa mi je kakšna proga kakšen dan tako zoprna, da preprosto ne morem teči. Gre za avtosugestijo: tudi za trening se moraš tako pripraviti, saj je 25 ali 30 kilometrov že kar dovolj velika razdalja. Navaditi se moraš, da vsak dan, v vsakem vremenu in v vsakem razpoloženju, treniraš, pretečeš 25 kilometrov ne glede na to, ali je dež, sneg ali lepo vreme, da imaš vsak dan tudi na tem področju red in da tečeš ob določeni uri. To delam, razen če me nujni opravki ne odvrnejo od tega in moram na tek nekoliko pozneje. Če tega ne delaš, ti tudi na tekmah, kjer je treba delati tako dan za dnem, ne bo uspelo. Za takšne zadeve, kot jih počnem jaz, je treba neprestano trdo delati. Pri tem obstajajo tri stvari, ki jih je treba združiti: trening, red in avtosugestija. Vse to je združeno v glavi. Vedno si dopovedujem, da je med glavo in nogami blazno debel kabel, ki mora delovati iz glave v noge in ne obratno, kajti ukaz mora prihajati iz glave; če pride iz glave v spočite noge ukaz, da so utrujene, postanejo res utrujene; če pride namig, da noge hudo bolijo, glava pa pove, da ni tako hudo, ker so noge že pogosto bolele še huje, pa smo vseeno prišli do cilja, gre tudi zdaj. Vse prihaja iz glave. Podlaga je gotovo trening, vendar sem pogosto dejal, da je v Sloveniji gotovo nekaj sto tekačev, ki so telesno pripravljeni prav tako, kot sem jaz, verjetno pa je zelo malo takih, ki so tudi psihično sposobni preteči tako razdaljo, kot jo pretečem jaz. Nekateri sicer to poskušajo, vendar jim manjkata avtosugestija in psihična priprava, da to zmorejo, da so to sposobni narediti in da verjamejo vase. Potem ko je Dušan Mravlje tekel izpod najvišje točke države do najnižje, izpod Triglava na morje, in po najdaljši možni cestni transverzali, iz Prekmurja skozi Ljubljano do Portoroža, se je odločil potegniti drugi del tekaškega slovenskega cestnega križa in preteči še drugo, krajšo slovensko transverzalo, od severozahoda do jugovzhoda, od italijansko-avstrijsko-slovenske do slovensko-hrvaške meje, iz Planice v Dobovo. V pozni jeseni leta 1993 se je odločil za ta približno 200-kilometrski tek brez daljšega postanka. Čeprav je bil uradni start tega teka pred znano smučarsko gostilno Žerjav v Ratečah, kjer imajo posebno skakalno gostinsko sobo, v kateri se prenekaterikrat zberejo najbolj znani svetovni asi smučarskega skakalnega športa, se je Mravlje odločil za ogrevanje, kot je dejal, prestaviti predstart pod znamenite smučarske skakalnice pod Poncami. To naj bi med drugim imelo globlji pomen: njegov tek naj bi simbolično povezal zibelko slovenskega in svetovnega smučarskega skakalnega športa in eno od najbolj znanih športnih blagovnih znamk na svetu - Adidas, ki ima slovensko generalno zastopstvo v Selah pri Dobovi, nedaleč od hrvaške meje. Kot bomo videli, je imela ta njegova simbolika celo še globlji pomen, kot ga je sprva načrtoval Mravlje. V spremstvu domačih smučarskih tekačev in nekaterih priložnostnih tekačev - rekreativcev se je tistega zgodnjega hladnega jesenskega popoldneva Dušan Mravlje izpod smučarske velikanke v dolini skakalnic Planici odpravil na dolgo pot, ki naj bi ga dan pozneje pripeljala na drugi konec Slovenije. Podgorska pokrajina se je že odevala v jesenske barve, nizki oblaki so napovedovali nič kaj ugodno vreme. Če bi se tekaški rekreativec tedaj odpravljal na svoj vsakdanji tek, bi se skoraj gotovo odločil za krajšo krožno progo okoli svojega doma. Tekaški profesionalec, ki je napovedal svoj medijsko podprti tek, pa se seveda ni smel ozirati na vreme; moral ga je izpeljati ne glede na okoliščine, pri katerih naj bi imelo vreme še najmanjši vpliv.
  • 69 Izpod smučarske velikanke je torej Dušan stekel navzdol do glavne ceste, zavil pri Ratečah na zahod, tekel čisto do mejnega prehoda z Italijo, se pri mejnem bloku obrnil in pravzaprav šele tam začel svojo pot proti vzhodu domovine. V Ratečah se je ustavil le toliko, da je poslušal nekaj kratkih nagovorov organizatorjev in tudi nekaterih politikov; ko je začelo deževati (nekateri so takrat omenjali, da se je nebo razjokalo zaradi takih govorov), se je tekač v spremstvu svojih dveh avtomobilov, avtodoma in džipa s prižgano utripajočo rumeno lučjo in zvočnikom na strehi, odpravil po sivi cesti. Zaradi dežja se niti takrat niti pozneje sploh ni pritoževal, saj je rosilo le toliko, da ni bilo prahu na cesti. Noč ga je ujela pred Žirovnico - in tudi večino spremljevalcev, ki so še precej časa po njegovem odhodu v smučarski sobi pri Žerjavu v Ratečah razpravljali o nekaterih pomembnih in prelomnih dogodkih iz zgodovine svetovnega skakalnega športa in tudi o tem, kako Slovenija ne zna ali noče v svoj prid izkoristiti svoje svetovno znane Planice. Pri Žirovnici je zavil na stransko cesto, ki pelje bliže Karavank in se izogne velikemu prometu magistralke, in potem vseskozi tekel po manj prometnih, tudi makadamskih cestah, kijih pozna malone do zadnjega kamenčka, saj jih je na svojih treningih kdo ve kolikokrat pretekel. Tako so ga zaman čakali njegovi kranjski maratonci, ki so želeli z njim teči vsaj do Medvod, če že ne do Ljubljane; nekako pa so se vendarle srečali z enim od spremljevalnih avtomobilov, kijih je zapeljal do Praš ali Mavčič na Sorškem polju, tam pa so se pridružili svojemu prijatelju ultramaratoncu. Komaj so se kranjski tekači dobro ogreli, so se morali ustaviti v Medvodah, kjer je bil v gostilni predviden daljši postanek, pravzaprav edini na tej poti. Dušan je le nekaj malega pojedel in popil ter potem točno opolnoči začel teči dalje proti Ljubljani, gostilničar pa je seveda izkoristil ta dogodek, ko se je pod streho njegovega hrama zbralo kar precej ljudi, ki so potem še dolgo proslavljali Mravljetov športni podvig, katerega je do tistega trenutka opravil približno polovico. Za Dušana so se takrat, ko so nekateri proslavljali, začele težke ure nočnega teka. Do Ljubljane in še nekoliko dlje je šlo kot po maslu, toda v urah najgloblje noči so prihajale majhne in drobne krize, ki jih je premagoval z glasbo in krajšimi počitki. V motelu v Grosupljem se je ustavil le toliko, da sije v kad natočil vročo vodo, ki mu je nadomestila masažo, in se okopal. Medtem ko mu je voda vračala moči, je za nekaj hipov zaprl oči, potem si je oblekel nočni tekaški dres in nadaljeval pot proti vzhodu države. Ko se je začelo daniti, je vedel, da se njegova dirka končuje, da kmalu ne bo več nobene utrujenosti, da se bo stuširal in preoblekel, sedel za mizo in si privoščil tisto, kar si bo poželel, in da naslednje noči ne bo več preživel na cesti. In še malo je pomislil na ženo in dom. Romantično zaobljena dolenjska pokrajina je ostajala za njim, ko je pred poldnem pritekel v novomeški športni park ob Krki, kjer so mu pripravili lep sprejem in celo modno revijo, na kateri sta dolenjski lepotici pokazali vrsto vsakršnih modelov ter se za zaključek revije fotografirali s tekačem: dekletoma v lep spomin, atletu v spodbudo za popoldanske naporne ure. Za Novim mestom je tekač zavil na stransko cesto in se skupaj s spremljevalnim avtomobilom kmalu za Malim Slatnikom preprosto izgubil. Šele zvečer se je izginotje pojasnilo: pred Vovkovo gostilno v
  • 70 Ratežu na desnem bregu Krke nasproti Otočcu so domačini, predvsem pa gostilničar; tekača in njegove povabili pod svojo streho. Dušan se ni dal preveč prositi, klepetali so dlje, kot je bila sicer Dušanova navada, in takrat sta se gostilničar in tekač dogovorila, da se bo Dušan na katerem od svojih prihodnjih tekov po Sloveniji zanesljivo ustavil v tej gostilni. Kot kaže, je imel že tedaj v mislih tek okoli Slovenije, na katerem naj bi bil eden od etapnih ciljev v Ratežu, le domačinom in dobrim poznavalcem dolenjskega cvička znanem kraju. V Šentjerneju in Kostanjevici ob Krki so domačini dobro vedeli, da bodo to popoldne prisostvovali velikemu športnemu dogodku. Že dolgo pred Dušanovim prihodom so se zbirali ob cesti, nekateri športno oblečeni in obuti, da bi delček atletove slave pripeli na lastne prsi in v spominu za stare dni ohranili prijetno sliko na čas, ko so skupaj z ultratekačem Mravljetom tekli delček poti prek Slovenije. V Šentjerneju je Dušana med drugimi pozdravil njegov prijatelj pevec Andrej Šifrer, ki je zbranim domačinom povedal kakšno šaljivo iz njunih skupnih pustolovskih let - bila sta namreč sošolca - in zapel nekaj svojih pesmi. S pesmijo je svojega sošolca pospremil tudi na zadnji del tega 24-umega teka. V Brežicah pred občinsko zgradbo je Dušana pričakal brežiški župan z nekaterimi odborniki in kar številnimi meščani ter nekaterimi tekači - rekreativci, ki so se odločili do cilja teči z ultratekačem. Do tja je bilo sicer le še nekaj kilometrov, vendar sta na tej kratki progi čakali Dušana dve veliki presenečenji. Prvo je bilo pred vasjo Sela pri Dobovi, kjer so dan pred tem končali asfaltiranje tamkajšnje glavne ceste, ki pelje iz Čateških Toplic in Brežic v Sela, do velike trgovine Polovičevih. Domačini so namreč sklenili, da bo prereza! trak, odprl cesto in prvi uradno tekel po njej slovenski ultraatlet, kar se je v tistih popoldanskih urah tudi zgodilo. Drugo presenečenje je bilo na cesti nedaleč od poslovne zgradbe Adidasa in AFP v S elah, kjer je skupaj s kar številnimi tekači - rekreativci Dušana čakal eden od najbolj znanih in najboljših smučarskih skakalcev svojega časa in nekdanji svetovni prvak Franci Petek, ki je od tod tekel z Dušanom do Dobove in malone do državne meje s Hrvaško ter nazaj do Sel pri Dobovi, kjer je bil pred poslovno zgradbo AFP cilj tega enodnevnega in okoli 200 kilometrov dolgega teka po diagonali Slovenije. Simbolika je bila popolna: pred manj kot 24 urami je Dušan s ta rta I izpod smučarske velikanke v Planici, zdaj pa je tekel z njim eden od velikanov slovenskega smučarskega skakalnega športa, ki se je že pogostokrat preizkusil na tej letalnici, na vrhu katere se "navadnemu" človeku zvrti v glavi, če samo pogleda navzdol v vrtoglavo globino, kaj šele da bi se spustil po strmini v prepad. Še nad nečim je bil tekač nadvse prijetno presenečen: brž ko je iz Brežic pritekel na cesto, ki pelje proti hrvaški meji v Dobovi, so ga pozdravile slovenske državne zastave, ki so visele z malone vsake stanovanjske hiše, pred katero je bilo dvorišče skrbno pometeno - kot pred nedeljami in velikimi prazniki, vendar tokrat Dušanu v čast. Takrat sta oče in sin Polovič, oba Franca, sklenila Dušana Mravljeta vzeti "za svojega". Preprosto jima ni šlo v glavo, da je brez velikega mecena in sponzorja športnik, ki po vsem svetu dosega velikanske uspehe, ne da bi bilo doma njegovo delo ustrezno ovrednoteno. Vneštevilnih tekih prekaljeni uitratekač seveda na startu tega teka, ki je trajal nekaj manj kot 24 ur in je bil torej dolg natančno toliko, da ga je s svojimi izkušnjami pravzaprav z lahkoto zmogel, ni niti
  • 71 podzavestno pomislil, da ne bo uspel. Ta stari tekaški maček je do pičice natančno vedel, kakšna naj bo taktika na tem teku: drugačna, kot je bila na teku po daljši diagonali prek Slovenije in seveda spet drugačna, kot je na kakšnem 100-kilometrskem teku. Na tekmah je resda pomembno premagovati nasprotnike, toda najprej je potrebno premagati sebe, posebno takrat, ko bi noge že zdavnaj nehale teči, če jim glava nebi ukazala drugače Premagati sebe Taktika je za vsako tekmo različna; drugačna je za tek na 100 kilometrov, na 24 ur ali na šest dni. V glavi moraš imeti urejene zakonitosti vsakega od tekov, z vmesnimi časi in s končnim časom vred. Glede na trenutno razpoloženje ter na boljši ali slabši dan potem tako pripravljeno taktiko prilagajaš razpoloženju in sproti ugotavljaš, ali boš naredil tisto, kar si teoretično načrtoval. Vedno pa se je treba odzivati svojemu organizmu. Nikdar ne bi smel teči tekme z nasprotniki, ampak vedno le sam s seboj; to je najpomembnejša taktika dolgih tekov. Če se na tekmi začneš prilagajati posameznemu nasprotniku ali skupini nasprotnikov, ne boš dobro tekel, kajti v tem primeru tečeš neaerobno, pogosto tak tempo, ki ti tisti trenutek morda sploh ne ustreza, včasih prehitro in včasih prepočasi. Zato je najprimernejša taktika "teci sam s seboj"; naj se drugi prilagajajo tebi, če želijo, nikoli pa ti drugim. Če si sposoben teči določen rezultat, ga boš tekel ne glede na to, ali boš prvih 50 kilometrov tekel skupaj z nasprotnikom ali ne, in boš zadnjih 30 kilometrov prav gotovo ujel nasprotnika, če bi ti že pobegnil. Poznam precej tekačev, ki so zelo sprti s takšno taktiko in jim je najpomembnejše, da tečejo v skupini, na primer s Kourosom, ne pa to, kakšen bo njihov končni rezultat in kako bodo končali tekmo. Iz izkušenj vem, da hiter start ne pomeni, da bom na koncu zmagal. Mnogo pomembnejši je taktični tek, razporeditev moči tako, da skoraj ves čas tečeš konstantno. Da sem prišel do te modrosti, sem potreboval nekaj tekem, na katerih sem popolnoma odpovedal in to so bile najdragocenejše izkušnje. Za takšno izkušnjo res potrebuješ več tekem, da začenjaš v svojo lastno taktiko verjeti, saj na začetku vedno misliš, da moraš biti na začetku za vsako ceno spredaj. Ko po petih ali šestih letih spoznaš, da si sicer odlično pripravljen, vendar moraš zaradi svoje neumnosti odstopiti, prideš k pameti. Prehiter začetni tempo včasih vzame toliko energije, da ti je zmanjka za konec. Poleg tega gre še za psihološke učinke: prepričan si, da boš lahko tekel skupaj z nekom, potem pa ti ta človek nenadoma uide naprej, kar je takrat njegova velika psihološka prednost. Če pa ti v začetku uide naprej oziroma ga pravzaprav pustiš, da teče naprej, proti koncu dirke pa ga ujameš, ker imaš še dovolj moči, imaš ti velikansko psihološko prednost in to pri koncu dirke, kar je še pomembnejše. Veliko lažje je namreč, da od polovice proge dalje loviš nasprotnike, kot da te oni začnejo prehitevati, saj si v tem primeru v podrejenem položaju.
  • 72 Pametno je na začetku teči preudarno, brez ihte, in potem celo tekmo po svoji taktiki in v svojem tempu. Običajno po 50. kilometru vsem začnejo pojemati moči in tudi tempo. Kdor je tisti trenutek sposoben teči le za spoznanje hitreje, ima v hipu velikansko prednost; takega tekača kar nese naprej, ko vidi, da prehiteva vse konkurente enega za drugim. Noben trener in noben svetovalec mi ni tega nikoli povedal, ker preprosto nikoli v življenju nisem imel ne trenerja ne svetovalca. Vse, do česar sem prišel, sem v bistvu dognal popolnoma sam. Učil sem se na tekmah; na porazih sem se naučil zmagovati. Nekateri tekači, ki so se začeli ukvarjati z ultradolgimi teki, tudi Kranjčani, ki so dobra ekipa, so preskočili pet ali šest let mojega dela, ko sem jim svetoval, kako je treba približno delati. Vsak tekač, ki se ukvarja s takimi teki, potrebuje izkušnje. Ko sem se začel pred leti ukvarjati s tem, je bila to skoraj popolnoma neraziskana in neznana zadeva; prav nikogar nisem imel, ki bi mi kaj povedal in mi svetoval, čisto vse sem moral občutiti na lastni koži. Tako zdaj lahko rečem, da vem več ali manj čisto vse o takih tekih. Tudi o - po mojem mnenju - optimalnem načinu treninga in o vsakršnih drugačnih pripravah na velike teke. Včasih sem treniral dvakrat dnevno, zdaj samo enkrat, toda res vsak dan. Vsak, ki hoče doseči kakšen pravi rezultat, mora delati dan za dnem ne glede na vremenske razmere, na sneg ali dež. Vsak zase pa potem ugotovi, koliko treninga pravzaprav potrebuje. Po mojem prepričanju je najbolj pomembno to, da svojega normalnega življenjskega ritma ne spreminjaš niti pred veliko tekmo, kar velja celo za prehrano. Nekateri tekači začnejo pred tekmo jesti čisto drugačno hrano, na primer samo hidrate, samo makarone. Nekaj pozornosti je pred tekmo seveda treba posvetiti prehrani, da ne narediš velike napake in ješ premastno ali pretežko hrano, vendar mora biti načelno tekma v človekovem normalnem življenjskem ciklusu. Zakaj bi teden dni pred tekmo začel piti samo sadne sokove in vodo, če si prej pil tudi vino in pivo? S hrano pred tekmo ne smeš organizmu povzročiti šoka, čeprav je treba vsebino obrokov le nekoliko spremeniti, a ne preveč radikalno. Kar pa zadeva duševne priprave na veliko tekmo, jih je treba začeti že nekaj mesecev pred dirko; toliko časa pred tekmovanjem se je namreč treba na to tempirati, pa čeprav bi bil telesno še tako dobro pripravljen in sposoben preteči takšno razdaljo, kakršna bo na tekmi. Ko je to urejeno, se pri meni na večdnevnih tekih pojavi še drugačna težava, ki pa je čisto individualna. Moj problem je predvsem spanje. Očitno je moj organizem tak, da tudi v normalnem življenju ne potrebuje prav veliko efektivnega spanja; dnevno ga potrebujem le kakšne štiri ure. Pri največjih naporih pa se organizem tekačev obnaša različno. Pri nekaterih deluje utrujenost tako, da padejo skoraj mrtvi in takoj zaspijo, pri drugih pa je organizem še kar buden, čeprav gre tekač spat in čeprav poskusi vse, da bi se umiril. Taki tekači le napol spijo, nekako meditirajo sami s seboj, imajo moreče sanje, ki pa niso pravo spanje. Na meni so športni zdravniki delali preiskave in niso mogli najti nobene vidne predispozicije za ultratekača; le rahlo razširjeno športno srce imam in nekoliko debelejšo srčno steno, sicer pa so vse funkcije, ki naj bi vplivale na vrhunski športni rezultat, povprečne ali le rahlo nad povprečjem. Kaže, da je vzdržljivostni šport nekaj, kar ima človek v sebi. Več ali manj je vse, kot sem že povedal, v glavi, ne pa v nogah, srcu in pljučih.
  • 73 Pogosto me sprašujejo, koliko kilometrov sem doslej že pretekel samo na tekmah in koliko v celoti. V povprečnem letu pretečem 1500 do 2000 tekmovalnih kilometrov - skoraj vsako leto imam namreč kakšno dolgo tekmo - letno pa imam med 8000 in 10.000 kilometri treninga. To pomeni, da sem doslej v svoji tekaški karieri pretekel kakšnih 150.000 do 160.000 kilometrov. Doma sem si pred časom začel o tem delati statistiko; v nekaterih letih, takrat, ko sem še treniral dvakrat dnevno, sem pretekel letno čez 10.000 kilometrov, zdaj pa tečem letno kakšnih 8000 kilometrov. Leta 1994 sem spet pretekel kakšnih 2000 tekmovalnih kilometrov, v celoti pa sem to leto naredil blizu 9000 kilometrov. Najpogosteje maserja pri dolgih cestah ni pri roki in si mora vsak tekač kar sam zmasirati razbolele noge
  • 74 V dvanajstih dneh okoli Slovenije Sredi tedna, v sredo, 21. aprila 1994, je Dušan Mravlje odšel na svoj najdaljši tek po Sloveniji: odločil se je, da bo v dvanajstih dneh čim bliže državni meji tekel okrog in okrog naše države velikanski krog, dolg 1200 kilometrov - vsak dan torej povrečno 100 kilometrov ali dva klasična maratona in pol. Na ta tek se je začel pripravljati že konec leta 1993, seveda predvsem psihično. To je bilo potrebno, kajti to je bil načrt za enega od njegovih najdaljših tekov v njegovi dolgi športni karieri nasploh. Poleg rednih dnevnih treningov, ki niso bili čisto nič drugačni kot vsi drugi njegovi vsakodnevni teki, si je moral še dopovedati, da res hoče teči na tako dolgi progi. In si je dopovedoval: Doslej sem zmagal na več kot 60 ultramaratonih v domovini in tujini in bil med drugim prvi na najdaljšem enodnevnem teku iz Cagliarija v Sassari v Italiji, dolgem natančno 254 kilometrov. To dolgo cesto sem zmogel v 24 urah. Trikrat sem bil evropski prvak v teku na 100 kilometrov, zmagal sem, ne prav davno, leta 1990, v evropskem pokalu teka na 24 ur... Obstaja namreč tudi evropski pokal v ultramaratonu. Obstaja IAU, mednarodna zveza za uitramaraton, katere predsednik je neki Anglež. Ta zveza organizira uradno evropsko in svetovno prvenstvo ter evropski pokal teka na 100 kilometrov, v teku na 24 ur organizirajo evropsko prvenstvo in evropski pokal. Vsako leto imamo evropskega in svetovnega prvaka v teku na 100 kilometrov in na 24 ur Poleg tega obstaja evropski pokal, za katerega je posebno točkovanje. Vsi sedanji ultramaratonski teki so nekoliko pod okriljem te zveze, zato so bolje organizirani in pridobivajo na veljavi, poleg tega pa poskuša organizacija tudi denarno pomagati, da bi najboljši lahko redno prihajali na tekmovanja. Zdaj poskušajo uvesti ustrezno visoke nagrade - ustrezne naporom in vloženemu delu. In si je še naprej dopovedoval: Na vsakem od teh tekov so me bolele noge, na vsakem sem nekaj časa tekel popolnoma avtomatično, potlačil bolečine in pritekel na cilj. Prav gotovo bom zmogel tudi ta tek okoli Slovenije. To si je dopovedoval, ko je vsak dan pretekel kakšnih 30 kilometrov, predvsem po Škofjeloškem hribovju in najpogosteje v zgodnjih jutranjih urah. Skoraj vsak dan je bil na Lubniku, 1000-metrskem hribu nad Škofjo Loko, kjer je pogosto srečeval iste ljudi, zaljubljene v to goro, pogosto na Starem vrhu, Šmohorju in drugih markantnih točkah teh gričev. Na teh hribih si je nabiral tako in drugačno kondicijo, fizično in psihično. O tem, ali je njegovo početje sploh še šport in atletika ali pa nemara kaj drugega, morda celo eno samo hudo trpljenje, je že zdavnaj nehal premišljevati. Že zdavnaj je bil do zadnjega vlakna zastrupljen z dolgimi teki, brez katerih si že dolgo ni mogel zamišljati svojega življenja. Dnevni tek, dnevni 30-kilometrski obrok, mu je že zdavnaj prišel v kri in to sploh ni bila več obveznost, ampak veselje. Ko pa se je odločil nastopiti na dolgem teku, sam ali v konkurenci z drugimi tekači, je vedel, da je to dirka brez usmiljenja do samega sebe. Pravzaprav pa se ni mogel, če je še tako premišljeval, spomniti niti enega samega vrhunskega športa, pa naj bo na videz še tako lep, ki na tekmi ne bi bil huda preizkušnja za človeka. Premišljeval je, zakaj gredo boksarji v ring in zakaj gredo kolesarji na dolge
  • 75 dirke, ki trajajo več tednov, zakaj se alpinisti odpravijo v najvišje krute gore, zakaj padalci iz dneva v dan tvegajo, zakaj avtomobilisti iz tedna v teden dirkajo nekaj ur s hitrostjo po nekaj sto kilometrov na uro, zakaj se naposled tudi plavalci poženejo v vodo in sklenejo odplavati svoje maratone. Premišljeval je in nikoli ni našel pravega odgovora. Najprej so se ljudje s temi športi začeli ukvarjati iz čistega veselja, potem so se začeli preizkušati z drugimi, da bi videli, kako dobri so, potem se je iz čistega veselja začelo eno samo trpljenje. Vendar je le redkokdo odnehal samo zato, ker bi bilo to trpljenje prehudo; potem ko je na katerem od tekmovanj že trdno sklenil, da tako hudo ne bo hotel nikoli več trpeti, je na to kmalu po tekmi za vse večne čase pozabil. Vsak od teh športnikov je na koncu hotel čisto zavestno premakniti mejo človekove zmogljivosti na svojem področju še višje. Dušan Mravlje je bil prvi, ki je s tekom na meji človekovih zmogljivosti dokazoval človekovo (kajpada pa predvsem svojo) vztrajnost, vzdržljivost in voljo, da opravi določeno delo. Še ko so bili pred komaj nekaj desetletji po mnenju atletov klasični maratoni vrhunski dosežki atletske vzdržljivosti, se je že pokazalo, da človek zmore še veliko več kot to - da pravzaprav lahko zdržema preteče sto in še mnogo več kilometrov. Pred tekom okoli Slovenije se je Dušan odločil za nenavaden poskus: na nekaterih od treningov je tekel oblečen v "energetsko majico", ki mu jo je dala v testiranje zasebna firma Vitalis iz Novega mesta, potem ko je čisto po naključju postala ena od njegovih večjih sponzorjev tega teka. Zgodaj spomladi 1994 si je Dušan na treningu nekoliko poškodoval mišico na nogi, to pa bi seveda lahko ogrozilo njegov najbližji veliki načrt - tek okoli Slovenije. Zdravnik mu je kajpada svetoval počitek, ki pa si ga tekač pred tako zahtevnim tekom seveda ni mogel privoščiti. Čisto po naključju se je na ljubljanskem spomladanskem sejmu Alpe Adria, na katerem so predstavljali marsikaj takega, kar je sodilo pod sejemski naslov Svoboda gibanja, ustavil pred stojnico Vitalisa, kjer so predstavljali akupunktume stimulatorje in sandale ter "energetske majice" za šport in rekreacijo. Predstavil se je direktorici, ji potožil svoje težave in podjetna Novomeščanka mu je poskusno dala v uporabo akupunkturni stimulator za odkrivanje in zdravljenje bolezni, aparaturo, ki pravzaprav sama poišče akupunktume točke, med katerimi je treba, kot pač pokaže aparat, izbrati ustrezne ter vključiti aparaturo, ki potem sama opravi vse, kar je potrebno. Dušan sije aparat sposodil in v komaj nekaj dneh ugotovil, da so bolečine popolnoma izginile in da spet lahko čisto normalno in brez vsakih težav trenira. O tem je takoj obvestil lastnico Vitalisa, ji natančno razložil svoj ultratekaški podvig - in isti trenutek dobil zanj enega od glavnih sponzorjev. Čudežev energetska majica sicer ne more delati, vendar Dušan meni, da lahko iz tekača potegne nekaj v njem skrite energije
  • 76 Tako je Dušan poleg vsega drugega vzel na start teka okoli Slovenije v Dobovo tudi akustimulator; ga še zadnji večer pred startom priključil nase in ga naravnal na svoje trenutno počutje. Prav tako ga je uporabljal nekaj večerov pred tem tekom, da bi mu nemara iz telesa pobral nelagodje, bolečine ali drobne poškodbe, ki se naberejo na tako dolgi cesti, ne da bi jih človek morda sploh čutil. Pomoč premalo znanega Prav tako je dal v svojo prtljago za naporno pot "energetsko majico", ki mu jo je dala v preizkušnjo direktorica Vitalisa. To je na prvi pogled čisto navadna bombažna majica, ki ima na prsih narisana nenavadna znamenja in nad njimi pripet nekakšen medaljonček. To majico so testirali na Inštitutu za šport ljubljanske Univerze, preizkusi z majico pa so pri obremenitvi na računalniškem ergometru v primerjavi s kontrolnim testiranjem brez majice pri človeku pod obremenitvijo pokazali manjšo porabo kisika, manjši respiratomi količnik in nižji krvni tlak. Nadaljnje raziskave na Inštitutu za radimetrijo v Ljubljani so pokazale, da energijska grafika na majici daje največ dodatne energije osebam, ki jim manjRa fizične energije, in sicer celo do 50 odstotkov, manjše povečanja fizične sposobnosti pa lahko po teh preiskavah pričakujejo tisti, ki so že sicer polni energije, se pravi vrhunski športniki, vendar je za njihove vrhunske rezultate odločilen že najmanjši dodatek. Pred tem dolgim in napornim tekom je Dušan pristal še na eno "čarovnijo": dovolil je, da mu fotografirajo njegovo auro, njegovo elektromagnetno energijsko polje, lastno energijo v gibanju torej, ki niha v polju z znano hitrostjo, barve in oblike pa ustrezajo vsakokratnemu energijskemu nihanju človeka. Energoterapevt Aleš Mulej je pred tem fotografiranjem povedal: "Tako kot je vsak človek v kozmosu edinstven, tako so tudi barve naše aure edinstvene. Mogoče je ugotavljati povezanost aure pri zakonskih partnerjih, starših in otrocih ter ljudeh, ki so usmerjeni k določenemu cilju. V auri se namreč odslikavajo vsa človekova čustva, občutki, želje, zmožnosti, strahovi in stresi, toda tudi globoka intuitivna inteligepca in spoznanja." Še podrobneje je razložil, kaj pomeni aura: "Človek je v nekaj centimetrov širokem polju osnovnega nihanja, kjer se gibljejo različne barve, to osnovno nihanje pa ustreza vsakokratnemu trenutnemu stanju človekovega razvoja in življenja. V neugodnih, težavnejših življenjskih situacijah se spremeni psihična in fizična narava človeka, s tem pa se spremeni tudi celoten videz, oblika in barva aure. Kako pogosto in kako močno se spremeni, je odvisno od notranje stabilnosti človeka in od njegove zmožnosti, da ob notranjih in zunanjih vplivih ostane v lastni notranjosti." - Tisti, ki v to stoodstotno verjamejo, trdijo, da je za doseganje notranje stabilnosti potrebno samoraziskovanje s pomočjo meditacije, joge ali terapije, za spoznavanje samega sebe pa je fotografiranje aure dragocena pomoč, kajti barve, ki jih vsebuje posameznikova aura, kažejo (po mnenju prepričanih v parapsihologijo) bistvo nekega človeka. "Kot aura pravkar rojenega otroka" tako je Mravljetovo auro zabeležil poseben fotografski aparat
  • 77 Pred časom so razvili snemalno kamero, ki zaznava človekovo elektromagnetno energijsko polje in ga fotografira - enako kot vidijo auro nekateri parapsihologi, redki, ki jim je dano opazovati subtilna energijska polja različnih življenjskih oblik. Parapsihologi so prepričani: kdor je v sebi razvil višje stanje zavesti, lahko auro ne le občuti in zaznava, ampak tudi gleda. Kamera za snemanje aure posname auro v vseh njenih podrobnostih. Energoterapevt Aleš Mulej, ki je fotografiral auro Dušana Mravljeta pred njegovim tekom okoli Slovenije, je barve na fotografiji razložil takole: "Dušan je neposredna osebnost in na tak način tudi izraža čustva. Barve njegove aure pravijo, da je na poslovno kreativni ravni zelo aktiven. Pri njem je izjemna fizična moč, ki prehaja v intuicijski del in naprej v racionalnega ter se zaključuje v neki fantastični popolnosti. Njegova navdušenost, ki jo izžareva celotna aura, je zlasti pomembna na psihičnem področju. Vijolična barva izraža najvišjo, sedmo raven, nepresahljiv vir energije, svobodno osebnost, ki lahko deluje na kateremkoli področju, menedžerskem, humanističnem, filozofskem ali tehničnem. Skratka, to je osebnost, ki zlahka prečisti vse nivoje in se osredotoči samo na eno stvar ter se ne obremenjuje zaradi posameznega problema. Njegova fizična moč je absolutno povezana z visokim inteligenčnim količnikom in ne bi rodila rezultatov, če bi bila to le raven kakšnega povprečnega človeka. Njegovo zdravstveno stanje je brez kakršnihkoli posebnosti, vidi pa se, da ima nekakšno vnetje okoli ščitnice. Ko gledam to auro, imam občutek, da gledam auro pravkar rojenega otroka." Čeprav Dušan Mravlje ni pravi vernik parapsihologije, zadnja leta vse bolj verjame, da je nekaj v energijah, ki jih ni mogoče natančno meriti in določiti njihove vrednosti. Še p reden so prvi psihoterapevti in parapsihologi na njem in okoli njega ugotavljali karkoli parapsihološkega, je med dolgimi teki že sam prišel do presenetljivih ugotovitev, ki so se med tekom okoli Slovenije še poglobile. Na pravi tekmi, je prepričan Dušan, je vsak tekmovalec tvoj nasprotnik in vsak nasprotnik izžareva nekakšno negativno energijo. Na tekih, ki jih tečeš solo in te pridejo nekaj kilometrov spremljat nekateri tekači, pa občutiš, da ti nekateri ljudje iz te skupine ne ustrezajo in avtomatsko začutiš takega človeka z negativno energijo, ki teče za teboj. To po mojem mnenju očitno pomeni, da ljudje sproščajo vsakršno energijo, tudi negativno. To mi do teka okoli Slovenije ni bilo čisto jasno, tam pa sem ugotovil, da ljudje res oddajamo neko energijo. To ni simpatija ali antipatija, pravi Mravlje, prav gotovo ne. So ljudje, ki so ti sicer simpatični, pa jih začutiš za seboj in spoznaš, da nekaj ni v redu. "Gre za nekakšno valovanje, za oddajanje nekakšne energije, kar vsaj jaz na takih tekih natančno občutim. Ko to začutim, se potrudim, da bi tistemu človeku na lep način pojasnil, naj ne teče več z menoj." Ali je mogoče reči, da so aparature, ki spodbujajo človekove pozitivne energije, nekakšen nedokazljiv doping? "Vse, kar zunanje vpliva na tekača in njegove sposobnosti, tudi akustimulatorji, "energetske majice", seveda niso doping. Ti pripomočki poskrbijo, da tekač dobi čim več pozitivne energije, se energetsko nabije ali da se negativna energija odvaja od njega. Težko pa je dokazati, ali ti pripomočki v resnici pomagajo, da človek laže in hitreje teče. Vsekakor v nobenem primeru niso škodljivi. Četudi izboljšajo počutje samo za pet odstotkov, je to za treniranega človeka sicer zelo malo, nekaj pa je vendarle," razlaga ultramaratonec Mravlje.
  • 78 Oborožen tudi s spodbudami parapsihoiov in z nekaterimi njihovimi pripomočki je iz Škofje Loke odpotoval na start 1200 kilometrov dolgega teka okoli Slovenije. Več kot 60 dotedanjim zmagam v ultramaratonih v domovini in tujini, trikratni zmagi na evropskem prvenstvu v teku na 100 kilometrov ter zmagi v evropskem pokalu, ko so tekli 24 ur, je želel dodati še eno veliko zmago: po teku izpod Severne triglavske stene do morja na prvo obletnico osamosvojitve Slovenije in po "slovenskem cestnem križu", po dveh diagonalnih tekih prek države, spomladi leta 1993 po najdaljši transverzali iz Prek- murja do Portoroža in jeseni isto leto po krajši transverzali, z italijanske na hrvaško mejo, se pravi iz Rateč oziroma izpod planiških skakalnic do Dobove, je sklenil te svoje ultrateke po Sloveniji kronati s tekom okoli države. Uresničiti je hotel željo vsakega ultramaratonca, da bi v svoji domovini pretekel največ, kar je le mogoče. Ta tek pa bi bil v resnici največ, kar se da preteči v državi. Lotil se je najdaljšega teka, kar se jih je kdajkoli pri nas lotil en sam tekač, svojih 1200 kilometrov pa je sklenil preteči v 12 dneh, vsak dan okoli 100 kilometrov ali dnevno dva klasična maratona in pol - 12 dni zapored dan za dnem. Vsekakor se je odločil za enega od največjih tekaških podvigov v svetovnem merilu, ki se ga je lotil en sarn človek: vsi dosedanji dolgi teki na svetu so bili taki, da je na njih sodelovalo več atletov, ki so posredno priganjali drug drugega in si nekako konkurirali. Na tem teku pa naj bi bil Dušan Mravlje na cesti čisto sam in bi čisto sam vsak dan pretekel dva klasična maratona in pol, dokler ne bi bilo za njim 1200 kilometrov slovenskih cest. S tem veletekom naj bi Mravlje v glavnem končal svojo "veliko slovensko serijo". Podvig je že sam po sebi zahteval najboljšo možno organizacijo in tudi ustrezno častno pokroviteljstvo: na čelu častnega odbora teka okoli Slovenije je bil predsednik države Milan Kučan in poleg njega 33 županov slovenskih občin, skozi katere se je odločil na tem teku teči Mravlje. Generalno pokroviteljstvo je prevzel časopis Slovenske novice. Pred poslovno zgradbo enega od najpomembnejših sponzorjev, AFPAdidas v Dobovi, je bil start in naj bi bil tudi cilj tega dolgega krožnega teka. Časopisi so pred začetkom tega veleteka veliko pisali o tem športnem in za kraje na ciljih posameznih etap tudi družabnem dogodku. Na tak športni dogodek naj bi bili pravzaprav ponosni v vsaki državi na svetu: da en sam človek, atlet od nog do glave, vztrajen in železnih mišic, zmore toliko moči in živcev, da toliko dni zapored v vsakem vremenu teče po sto kilometrov dnevno. Trije maratoni v enem dnevu Tako je v sredo, 27 aprila 1994, na dan upora proti okupatorju, točno ob enih popoldne ob lepem, sončnem in dokaj toplem vremenu Dušan Mravlje v spremstvu nekaterih priložnostnih in tudi kar rednih maratoncev in ultramaratoncev stekel proti severu, potem ko se je, kot ponavadi, za kosilo okrepčal z močno juho, majhno porcijo mesa in prikuhe ter nekaj kozarci sadnega soka in le nekaj požirki piva - "za okus", kot je dejal pol za šalo in pol zares. Ta dan je imel pred seboj "samo" 60 kilometrov do Rogaške Slatine, zato pa je bila pot naslednjega dne dvakrat daljša, dolga kar 120 kilometrov - tri klasične maratone torej. Pred hotelom Ajda v Moravskih toplicah je bil doslej že nekajkrat start in cilj slovenskih ultramaratonov
  • 79 Prva etapa je bila taka, kot so v glavnem vsi začetki - optimistična, z veliko gledalci in kar precej številnimi spremljevalci, med katerimi sta bila tudi Dušanova prijatelja, ultramaratonca iz hrvaške Istre Sladjan Dragojevič in Vlado Dobrivojevič iz Buj. Sladjan se je že nekaj časa pripravljal na podoben tek, kot se ga je zdaj lotil Dušan, na šestdnevni in 600 kilometrov dolg ultramaraton iz Buj čisto na zahodu do Osijeka čisto na vzhodu hrvaške države. Takšnih pravih cestnih 60 kilometrov pa je bilo zanj kar lep trening pred pravo tekmo s samim seboj pred svojim hrvaškim občinstvom in na svojem terenu. Že naslednje jutro je bil za Dušana in njegovo spremstvo, nekaj spremljevalnih in novinarskih avtomobilov, čisto navaden delovni dan brez navdušujočih govorov in takih spremljevalcev, ki bi se morali pokazati kateremu od županov ali še višjim predstavnikom družbenega življenja. Po obilni večerji prvega tekaškega dne in po odlično prespani noči je Dušan drugi dan svojega dolgega teka ob sedmih zjutraj stekel iz parka med hoteloma Sava in Donat v Rogaški Slatini čisto sam. Med tekom okoli Slovenije je Mravljeta dolga cesta pripeljala čisto do mejnega prehoda Vendar se mu je že na cesti pod zdraviliškimi hoteli pridružil Karel Lipnik, 21-letni študent ekonomije iz Rogaške Slatine, kije v mestu svojega študija, v Ljubljani, že nekaj časa navdušeno treniral maratonski tek. To priložnost pa je hotel izkoristiti v praksi: hotel je preizkusiti, koliko velja v resnici in kaj bi lahko dosegel na pravi tekmi. Sprva se je odločil, da bo poskusil zdržati Mravljetov tempo in preteči klasični maraton 42 kilometrov. Toda že sredi Haloz je bil vidno navdušen, ker je izboljšal svoj dotedanji osebni rekord in pretekel z ramo ob rami z ultramaratoncem skoraj 50 kilometrov. Potem je vztrajal do 100 kilometrov in čeprav je bil že zelo utrujen, je sklenil vztrajati do konca te etape, do zdravilišča Moravske Toplice. Zvečer je bil sicer tam na smrt utrujen, vendar presrečen, da je zmogel pot, ki je, kot je dejal, zlepa ne bo ponovil. Dušan Mravlje je tisti dan zanesljivo dobil novega navdušenega privrženca svojega športa. V naslednjih dneh, lepih in vse bolj toplih, ko se je že začela kazati pomlad v najlepših cvetnih oblačilih, je Dušan pritekel čisto do severne slovenske meje, se obrnil proti zahodu ter po Štajerskem in Koroškem vseskozi tekel ob avstrijski meji. Tam je bila tudi ena od njegovih najbolj nenavadnih in razburljivih etap na tej poti, ko je iz Kotelj Prežihovega Voranca tekel skozi Ravne, Mežico in Črno ter po dolini reke Bistre tik pod najvišjo slovensko kmetijo Bukovnik v Solčavo v Logarski dolini. Pod to kmetijo je moral premagati več kot 1200 metrov visok gorski prelaz, od koder je potem približno 17
  • 80 kilometrov tekel navzdol do Solčave. Tek navzdol pa je za razbolele ultramaratonske noge izredno nevaren in se ga atleti na dolgih progah nadvse bojijo, saj je na takih klancih največ poškodb. Sprva, ko je načrtoval ta tek, je Mravlje nameraval iz Logarske doline v spremstvu planinskega vodnika in gorskega tekača po planinskih stezah prehoditi in priteči s konca Logarske doline mimo Doma na Okrešlju in Kranjske koče na Ledinah na Jezersko, kjer bi spet začel normalno teči po cesti. Vendar je bilo tiste prve majske dni po Alpah še toliko snega, da takega podviga ni tvegal. V Solčavi pod Savinjskimi Alpami je v prvih popoldanskih urah prvomajskega dne prisedel v enega od spremljevalnih avtomobilov ter se preko Črnivca in Kamnika odpeljal v Zgornjo Belo, kjer so ga čakali Gorenjci, med njimi slovenski obrambni minister Jelko Kacin, skoraj domačin, in ga poskušali zadržati v prijetni gostilni. Pa se ultramaratonec ni dal, čeprav mu je bilo prav kmalu močno žal, da ni počakal v prijazni družbi. Okoli Naklega se je odprlo nebo in z njega se je tako močno ulilo, da so se avtomobilisti ustavljali na robu ceste. Dušan pa je kar tekel naprej skozi dež, ki sta ga parala žarometa spremljevalnega avtomobila; moker je bil, kot je pripovedoval pozneje, tudi že prej, dež pa ga je prav lepo osvežil. Dan pozneje se je odvijala "kraljevska etapa" tega veleteka, ki jo je tekač kar težko pričakoval. Z Bleda je bil zato v Kranjski gori že precej pred napovedanim dopoldanskim časom in se je silovito zapodil v vršiške cestne strmine, klance in ovinke. Imel je kar številno tekaško spremstvo, med katerim so bili tudi rateški in mojstranški smučarski tekači. Kot za šalo je skupina v izredno hitrem tempu skozi pravkar prebito zasneženo vršiško visokogorsko cesto, ob kateri je bilo ponekod nekaj metrov visokih snežnih žametov pravkar minule zime, pritekla na 1611 metrov visok prelaz, kjer si je privoščila izdaten počitek, potem pa zaplesala z mičnimi narodnimi nošami, ki so prišle iz gorenjske podalpske doline. Z vrha se je tekač z manjšim spremstvom potem odpravil na trentarsko stran do Bovca, naslednje jutro pa dalje po dolini reke Soče, bistre hčere planin, skozi Tolmin do Nove Gorice. Na tej etapi je videl, da ima v Sloveniji kar precej posnemovalcev in somišljenikov. Že v Bovcu sta se mu med drugimi pridružila mlada tekača, Matjaž Kovač in Mitja Slejko iz Lokavca pri Ajdovščini, ki so ju v Bovec posebej na ta tek pripeljali Kovačevi starši. Kovač je namreč eden tistih Slovencev, ki je do takrat že sodeloval na znameniti preizkušnji jeklenih na Havajih, imenovani Ironman. Leta 1993 se je na nemškem predtekemovanju uvrstil tako dobro, da'je smel odpotovati na Havaje, tam pa je med 1600 jeklenimi pritekel na cilj v prvi četrtini. Prve dni maja 1994 pa se je odločil, da bo s profesionalcem med supertekači pretekel eno od etap njegovega teka okoli Slovenije, kajpada tisto, kije bila najbližja njegovemu domu. S seboj je vzel še svojega prijatelja Mitjo Slejka, soseda, ki ga prav tako zanimajo dolgi teki. Prav kmalu se je trojici pridružila še dvojica Dušanovih prijateljev iz hrvaških Buj Sladjan Dragojevič in Vlado Dobhvojevič. Pred Tolminom se je peterici priključilo še kakšnih 30 članov atletskega kluba Posočje, ki so nekaj kilometrov dalje predali štafetno palico drugi skupini tekačev iz tistih krajev, pred Anhovim pa je že s kar številno tekaško kolono teklo še nekaj članov tekaškega društva Filipedes iz Nove Gorice s predsednikom Zmagom Magajno na čelu, ki so bili deležni navdušenega ploskanja someščanov. Dušan Mravlje, ki je imel ta dan za seboj 90 vročih kilometrov po prašnih obsoških cestah, je na Bevkovem trgu v Novi Gorici zbranim meščanom povedal nekaj podatkov o svojem teku in dodal še nekaj lastnih opažanj: slovenski cestni minister Igor Umek, je dejal Mravlje, bi me že lahko vzel za svetovalca, saj bolje od mene komajda kdo čisto od blizu pozna vse slovenske ceste, od katerih sem
  • 81 jih velik del pretekel; najnatančneje bi mu lahko, je dejal tekač, svetoval, katere slovenske ceste bi bile potrebne obnove takoj in katere nekoliko pozneje. Povedal je tudi, da je ta dan tekel po najbolj "okrogli" slovenski cesti, tisti skozi Trento. Zaradi takih cest pa ima, je rekel, desno nogo bistveno močneje razvito od leve in levi copat bistveno s tanjšim podplatom od desnega... Ta večer je bil tekač bolj zaskrbljen kot prejšnje večere in je nekaterim spremljevalcem dejal, da bo etapa naslednjega dne odločilna na njegovem teku okoli Slovenije. Zato bi že pred dogovorjeno sedmo jutranjo uro naslednjega dne stekel proti Krasu in morju, potem pa je vendarle počakal, da je v šempetrski cerkvi zazvonilo sedem. Pred poldnem se je z organizatorji dogovoril za "vmesni cilj" v Dutovljah, ki se ga je zaradi napornih kilometrov tega dne veselil že od ranega jutra. S starim prijateljem ter izvrstnim vinogradnikom in kletarjem Borisom Lisjakom, pri katerem se sicer kar pogosto ustavlja na svojih avtomobilskih poteh po Krasu, se je bil namreč dogovoril, da si bo pri njem popravil okus v ustih s kakšnim kozarcem najboljšega terana, ki ga je menda mogoče dobiti na Krasu. Tako se je zgodilo, da se je tekač pri vinskem mojstru ustavil za dlje, kot je sprva nameraval. Pa je bilo to kar prav, kajti sicer bi njegov odhod zamudil Dušanov prijatelj župnik Pavel Juhant, "ki se nenapovedano znajde ob meni zelo pogosto prav tedaj, ko čutim, da mi bo težko ter me potem moralno postavi na trdne noge," kot je že veliko prej dejal Dušan. Pod pripekajočim soncem sta iz Dutovelj skupaj stekla po najlepšem predelu Krasa. V Kozini, po več kot 20 skupaj pretečenih kilometrih, pa se je Pavle poslovil; ob petih popoldne je imel v domačih Tunjicah pri Kamniku verouk, ki ga nikakor ni smel zamuditi, zato se je moral močno podvizati. Obljubil pa je, da bo na katero od etap zagotovo spet prišel. Še preden se je župnik Pavle odpeljal, sta spet kot z neba padla Dušanova tekaška prijatelja Sladjan in Vlado iz Istre in z njim tekla do Portoroža, kjer se je ultramaratoncem na Valeti nad Portorožem pridružil še Dušanov stari prijatelj, direktor hotelov Riviero Franci Ohnjec, in ob še nekaterih priložnostnih tekačih tekel do cilja tega dne, do morske obale nasproti "svojega" hotela. Prav nenavadno bi bilo, če bi se tako lepo vreme, kot je bilo vse te dni, kar nadaljevalo. Ker se čudeži menda skoraj ne dogajajo več, se je naslednje jutro zbudil mrk, jekleno siv, oblačen in deževen dan. Pa je bilo treba kljub temu iti na cesto. Ko je bilo verjetno res najbolj potrebno, se je na robu Portoroža spet pojavil župnik Pavle, ki je po prvi maši pribrzel na morje, da bi vsaj moralno, če že drugače ne bi mogel, pomagal prijatelju. Sama sta tekla v dežju, sama čofotala po vodi mimo mejnega prehoda pri Sečovljah, sama zrla v dež, kije padal v vaseh Dragonja in Padna ter vse do morske obale pri Kopru. Za Bertoki pa sta se usmerila po morilski glavni cesti proti Postojni in Ljubljani, po klancih navzgor proti Črnemu kalu in dalje proti Kozini. Avtomobilisti, ki so ju prehitevali, so se čudili: le kaj hudega se je zgodilo dvema pešcema, da v takem nalivu tečeta kdo ve kam. Nekateri pa ju sploh niso videli in marsikateri je dodal plin, ko je pospešil mimo njiju in marsikateri ju je oblil s črno brozgo, kije bila, pomešana s tem dežjem, najgrši ostanek te magistralne ceste proti slovenskemu morju. Pa se ultramaratonec pravzaprav sploh ni pritoževal nad tem dežjem. Po nekaj dneh skoraj neusmiljene vročine, ki jo je le občasno hladil osvežilni vetrič, se mu je izpolnila velika želja: o dežju je - enako kot poljedelci in predvsem vinogradniki ob vsej poti, po kateri je tekel - sanjal ves ta čas, čeprav so bili šele prvi majski dnevi in sploh ne bi smelo biti tako poletno vroče. Toda ko je ta dan z morja proti Ilirski Bisthci deževalo vse dopoldne in tudi največji del popoldneva, je bila to spet druga
  • 82 skrajnost: 80 kilometrov po dežju in velik del po hudih nalivih je celo za avto preveč, kaj šele za človeka. Tako se je Dušan ta dan menda prvič na tem teku popolnoma zaprl vase. Deloma zaradi vročine in naporov minulih dni, deloma zaradi neobetavnega sivega vremena, ki je dušo in telo tiščalo k tlom. Spremljevalce - tekače, ki so se mu hoteli od časa do časa pridružiti (kakšen od njih je pripotoval celo iz Posavja), je najprej prosil, naj tečejo dovolj daleč za njim, potem pa je želel, da bi sploh tekel čisto sam, s svojimi mislimi in turobnim vremenom. Več ur je tako gledal v tla in tekel kot avtomat. "Po dotlej pretečenih kilometrih sem se moral močno skoncentrirati, saj ta dan in tiste deževne ure tek sploh ni bil odvisen samo od mojega srca, pljuč in nog, ampak mnogo bolj od glave. Dopovedovati sem si moral, da je treba vztrajati do konca, ko sem se že lotil tako zahtevne naloge," je zvečer tega dne povedal Dušan. Marsikateri občasni tekač, ki je dotlej mislil, da je kar dober in da zmore marsikaj, je bil ta dan kot druge dneve tega teka prepričan, da bo z lahkoto zmogel Mravljetov tempo; saj bi bilo zares nenavadno, da ne bi zmogel teči z ultramaratoncem z ramo ob rami tistih deset ali kaj malega več kilometrov, ko mora biti vztrajnostni tekač pač utrujen od dotedanjega nekajdnevnega teka. Pa se je vsak, ki je tako razmišljal, zmotil: če je hotel Mravlje na tem in na drugih ultratekih vsak dan preteči razdaljo, ki si jo je bil začrtal, je moral ubrati kar hiter tempo; celo na etapi od Portoroža do Ilirske Bistrice je v dežju tekel kakšnih deset kilometrov na uro - približno osem ur dolgo. V marsikaterem kraju je bil celo prej, kot je poprej načrtoval. V Kozini si je tistega zgodnjega deževnega popoldneva v obcestni gostilni privoščil kosilo: dobro govejo juho s kosom ali dvema kruha in precej pijače. Tam se je od njega za tisti dan poslovil župnik Pavle Juhant, kije ocenil, da mu je nemara dal kanček moralne opore, vendar pa je moral oditi, ker je imel zvečer spet majske obveznosti v svoji župniji. Od tod dalje je Dušan hotel teči sam - sam s cesto in glasbo, za katero se je bil poprej dogovoril s šoferjem spremljevalnega avtomobila. "Že precej letna takih tekih vedno tečem z glasbo," je pozneje pripovedoval ultramaratonec. "Glasba mi daje ritem in takt teka in me poleg tega spominja na marsikaj, kar imam v življenju rad. Med te moje ljubezni pa vsekakor sodi tudi glasba. Če sem se naveličal glasbe svojega prijatelja Andreja Šifrerja, ko jo te dni vrtijo vsak dan ure dolgo? Ne, nisem se je, čeprav sem jo slišal že kdo ve kolikokrat." Svetovalec za ceste Če bi ga slovenski cestni minister tisti večer vprašal, katero slovensko cesto bi bilo treba najnujneje popraviti, bi mu nedvomno odgovoril, da se je treba nemudoma lotiti ceste, ki v Ilirsko Bistrico pripelje z jugozahoda; naj tej cesti zanesljvo ne mine deževen konec tedna brez hujše prometne nesreče, saj je cesta vzhajana in napeta kot lepo zapečena štruca kruha. Vendar so se utrujenemu in do kože premočenemu tekaču prav na tej cesti najprej pridružili ilirskobistriški atleti, tik pred mestom pa še šolski otroci iz dveh tamkajšnjih osnovnih šol, ki se bodo kdaj pozneje lahko pohvalili, kako so njega dni tekli z najbolj znanim slovenskim ultramaratoncem, ki ga dobro pozna ves ultramaratonski svet. Takrat Dušan že ni več nasprotoval, da bi ga kdo spremljal. Tedaj je že vedel, da mu nobena stvar ne more več vzeti cilja tistega dne.
  • 83 Naslednje jutro se je v Ilirski Bistrici zbudil jasen in hladen, pravi zgodnjepomladanski dan. Obetal se je torej prav romantičen dan, kajti že to jutro naj bi se Mravlje preselil z avtomobilsko močno obremenjenih cest v skoraj nedotaknjene gozdne predele na severni strani 1796 metrov visokega Snežnika. Za tekačem je bilo več kot 800 kilometrov prometnih cest, ta dan pa so ga čakali dolgi klanci skozi mašunske gozdove, kjer je potem komajda srečal kakšen avto. Sam je tekel po tem prelestnem kraškem svetu, ne da bi ga prav dojemal, in okoli poldne pritekel na Mašun, na nadmorsko višino nekaj več kot 1000 metrov, kjer si je v prijazni gostilni privoščil kratek počitek. Od tod se je po makadamski cesti spustil v dolino; romantičnih gozdnih jas in ogromnih dreves ni videl, ni slišal niti tišine niti zapeljivega večglasnega ptičjega petja, samo tekel je. Po kakšnih 25 kilometrih takšne ceste je z Mašuna pritekel mimo gradu Snežnik, ki ga je z drevoreda komajda videl, na asfaltirano cesto; ta dan je imel za seboj polovico poti, druga polovica bo nedvomno mnogo lažja, čeprav je navadno drugi del tekaškega dne težji. Skozi Stari trg je tekel do Bloške Police, kjer je stopil na magistralno cesto z Rakeka in Cerknice v Ribnico, in potem nadaljeval pot proti vzhodu do suhorobarske metropole, kjer so mu domačini in okoličani pripravili prisrčen in bučen sprejem s pihalno godbo, kakšnih sto šolskih otrok pa je skozi Ribnico teklo z njim, čemur ultratekač sploh ni nasprotoval. Nemara je bil med njimi kdo, ki se bo pozneje tako pošteno kot Mravlje navdušil nad ultramaratonskim tekom, nekoliko krajše tekanje pa je za vsakogar tako ali tako koristno. Tekača so na dvorišču ribniškega gradu pozdravili nekateri znani Ribničani, med njimi tudi župan Franc Mihelič, in mu potem pripravili pravi koncert, na katerem je nastopil tudi Pero Lovšin, zvezda slovenske pop in ročk glasbe. Kot so ga tekači v Ribnici sprejeli, tako so ga naslednje jutro tudi pospremili na pot skozi Dolenjo vas. Proti Kočevju je tekel le do Stare cerkve, kjer je zavil proti severu in v Suho krajino, se v tamkajšnjih suhokrajinskih Laščah ustavil na kosilu, ker je bil pač opoldanski čas in ker je pač taka navada, da se opoldne obeduje, od tod pa se je po lepi, čisto na novo asfaltirani cesti spustil v Dvor ob Krki. Tedaj ni bilo nobenega dvoma več: bližal se je končnemu cilju svoje dolge poti. Bil je že na Dolenjskem, od koder ga je razmeroma zelo kratka pot ločila od Dobove na hrvaški meji. Ta dan je imel še majhno krizo, ko je ob zasanjani reki Krki tekel skozi Sotesko in Vavto vas. Tek skozi Novo mesto pa je pomenil zadnje sproščujoče kilometre tega dne. V Ratežu, le nekaj kilometrov daleč od dolenjske metropole, so mu domačini v gostilni Vovko pripravili lep sprejem, obesili nad cesto in gostilno več napisov "Dušan, pozdravljen v Ratežu", narodnozabavni ansambel pa je potem igral še pozno v noč Dušanu v čast in slavo. Slavljenec je sicer že nekaj ur spal po precej kozarčkih cvička ter nekaj porcijah pečenega odojka in jagenjčka, vendar Dolenjcev to ni niti malo motilo in so brez njega proslavljali njegovo etapno zmago. Dušan Mravlje si je tak "razvrat" ta večer lahko privoščil: pred njim je bilo le še približno 45 kilometrov ceste - en cel klasični maraton sicer; vendar za ultramaratonca pravi mačji kašelj, pravi sprehod, ki bi ga naslednji dan zmogel v nekaj urah, vendar si je sklenil za to razdaljo vzeti precej več časa. Iz Rateža je Dušan stekel nekoliko pred deveto uro dopoldne in nikakor ni nasprotoval, da bi še kdo tekel z njim. V nobenem primeru ne bi mogel reči, naj ne teče z njim njegov stari tekaški tovariš in prijatelj Sladjan Dragojevič, kije v teh dvanajstih dneh že tretjič phpotoval iz hrvaških Buj, da bi se z njim podal na pot. S seboj je spet pripeljal prijatelja Vlada Dobrivojeviča. Z Rateža je s to trojico stekel
  • 84 tudi Karel Upnik, tisti mladi junak, ki je pred desetimi dnevi z Dušanom prvič v življenju pretekel 120 kilometrov, in sicer iz Rogaške Slatine v Moravske Toplice, pa maratonca Zdravko Gregi z Bizeljskega in Dušan Mrguč iz Slovenskih Konjic, ki sta z Mravljetom tudi že tekla vsak eno etapo na njegovi poti okoli Slovenije. Občasno pa se je tekačem pridružil še kdo. Razpoloženje med tekom tega dne je bilo izvrstno, saj je bilo vreme kot naročeno za zaključek takšne megadirke, kilometrov do cilja je bilo ravno prav, časa pa več kot preveč. Tako so se tekači za dalj časa ustavili v gostilni Vahčič v Cerkljah ob Krki, si phvoščili vrček ali dva piva, čeprav je bilo še dopoldne, si med srebanjem grenkaste pijače pripovedovali šale, navadne in zabeljene, ter se spominjali dovtipov s svojih dotedanjih velikih dirk. Predsednik Slovenije Milan Kučan - ob njem sta tudi Franc Polovič starejši in mlajši - je bil predsednik častnega odbora Mravljetovega teka okoli Slovenije, ki se je začel in končal pred poslovno zgradbo družinskega podjetja Polovič v Selah pri Dobovi Tistih nekaj kilometrov do Čateških Toplic so zmogli v kakšni urici, naslednjo urico so potem počivali, kajpak spet ob vrčku piva, na splavu, kije tekače prepeljal prek Save s kranjske na štajersko stran, pa so nato spili kozarec sadnega soka. Zadnje kilometre do Dobove pa so dobesedno postavili piko na i velikemu romanu, ki ga je Dušan Mravlje spisal v dvanajstih dneh na 1200 kilometrih slovenskih cest. Točno ob 14.15 je 8. maja 1994 Dušan Mravlje pritekel na cilj svoje poti, ki jo je začel 21. aprila na istem kraju. Pred približno 800 ljudmi, ki so ga tam sprejeli, je sklenil širok slovenski cestni krog. Najprej je poljubil ženo Andrejo, potem mu je predsednik Republike Slovenije Milan Kučan stisnil roko, za njim še predsednik državnega zbora dr Ivan Kristan, za njima župani več slovenskih občin, skozi katere je Mravlje tekel, in več direktorjev slovenskih podjetij. Domača godba na pihala je kot ob vseh velikih dogodkih zaigrala slovensko himno, Dušan je odprl veliko steklenico pravega francoskega šampanjca, zvrstili so se govorniki s priložnostnimi nagovori: najprej generalni direktor družinskega podjetja AFP Franc Polovič, za njim predsednik države Milan Kučan, ki je bil hkrati predsednik častnega odbora tega teka, pa inž. Teodor Oršanič, župan občine Brežice, in predsednik krajevne skupnosti Dobova Ivan Žibert, direktor dirke Goran Valič in naposled še Dušan Mravlje. Končal se je eden od tekov, na katere je Dušan Mravlje skorajda najbolj ponosen: na svetu ni prav veliko tekačev, ki bi se bili pripravljeni spopasti s takim izzivom; čeprav bi morda marsikdo fizično zmogel tak napor; da bi 12 dni zapored pravzaprav popolnoma sam tekel povprečno 100 kilometrov na dan, tega večina ne bi zmogla psihično: noge bi tekle, glava pa ne. Pri Mravljetu je delovalo oboje. Predstavniki blagovne znamke Adidas so atleta Mravljeta na cilju v Dobovi vprašali, koliko parov tekaških copatov je uničil v teh dvanajstih dneh. "To je edini par, v katerem sem tekel, kljub temu pa še ni tako zdelan, da ne bi mogel z njim teči na treningih," je rekel Dušan Žulja seveda ni dobil
  • 85 nobenega, pač pa že prve dni zaradi teka navzdol vnetje pokostnice na nogah, kar ga je ves čas močno bolelo, vendar se je glede na dolgoletne izkušnje s takih tekov pač sprijaznil z bolečino. "Če ne bi bil prephčan v to, da bom zmagal, se sploh ne bi lotil tega teka," je dejal. Kakšni so bili njegovi občutki na koncu te dolge dirke in kakšni so po drugih napornih tekih? Je to utrujenost, veselje, še ena odkljukana dirka ali kaj drugega? Utrujenost je vedno, vendar je to, vsaj zame, prijetna utrujenost, ki jo uničim z dvema kozarcema vina ali steklenicama piva. Na smrt utrujen zadnja leta nisem bil nikoli. Sicer pa je to odvisno od tipa tekača. Sam sem tip tekača, ki ima notranje zavore: preprosto nisem nikoli prišel na cilj dirke tak, da bi bil popolnoma izčrpan. Na 24-umi dirki si res utrujen in zaspan in po celodnevnem teku po vročini - če je vročina - tudi jesti ne moreš, saj vročina organizmu naredi več težav kot mraz; kadar je zelo vroče, tudi malo bruhaš, popiješ ogromne količine tekočine in nimaš nobenega teka. Če pa je tekma v hladnem vremenu, so občutki čisto drugačni; hladno vreme je sicer neprijetno za tek, ne vzame pa želje po jedi in tudi mišice so razmeroma spočite, če le ni izjemno mraz. Konec koncev je zame vsaka nova tekma poseben izziv in rečem, da bom še to napravil. Zdaj sem prišel v fazo, ko želim teči čimveč novih tekem, čeprav sem včasih raje hodil na iste tekme. Vendar sčasoma na njih izgubiš motivacijo. To je nekako tako, kot da bi hribolazec vedno znova hodil na iste gorske vrhove, vemo pa, da izbirčni hribovci raje gredo vsakič na drugega. Tako je zdaj tudi z menoj. Po mojem mnenju je najlepše teči na nekem dolgem teku prvič, ko ne veš natančno, kaj te čaka. Ko greš drugič, že veš, kaj vse je na cesti in je včasih tudi psihološko težko teči, ker se kakšne tekme bojiš. Kakšna dirka se ti prvič zdi lahka, naslednjič pa se situacija spremeni in se ti podre sistem vrednotenja. Prvič imaš večji motiv, da moraš priti do konca ne glede na to, kaj te čaka, naslednjič pa ti, na primer; ostane v spominu kakšna točka, pričakuješ jo bistveno prej, kot je v resnici, in to te močno obremenjuje. Občutki po koncu take dirke niso prav vrhunski. To je utrujenost, zadovoljstvo, veselje, kar osebno rad delim z vsemi okoli sebe. So pa nekateri tekači, ki reagirajo čisto drugače: nekateri so čisto potrti in strti in se zaprejo vase, drugi iz svojega uspeha naredijo velikansko predstavo. V kolikšni meri so napori na taki dirki "nadčloveški", je seveda individualno. Vendar menim, da je vse, kar človek zmore, človeško, nekaj nadčloveškega pa človek ne more narediti. Nadčloveške napore povzročijo višje sile, kot so sneg, veter ali dež. V optimalnih pogojih so tudi ekstremno dolgi teki v mejah človeških zmožnosti. Če pa se pri mejnih človeških naporih vplete še višja sila, izjemen mraz ali vročina, je to velik napor V takih pogojih sem že tekel, enkrat med Sidneyem in Melbournom, takrat, ko sem bil tretji in je bilo izredno vroče. Res pa je seveda tudi, da meje človeških zmogljivosti stalno prestavljamo, čeprav so bili taki teki vedno na meji naših zmogljivosti. Ko sem, na primer, prvič slišal za tek na 100 kilometrov, sem si rekel, kateri norci le to tečejo, ker se mi je to zdelo nemogoče. Ko sem prvič slišal, da lahko človek teče po 100 kilometrov več dni zapored, sem dejal, da so ti ljudje popolnoma zmešani. Potem sem poskusil vse, kar je mogoče na področju dolgih tekov, tudi 1000 kilometrov v enem zamahu. Ljudje skačejo vedno višje, vedno hitreje tečejo, vedno dlje mečejo. Napredujejo tudi v ultrašportih. Kar se je nekoč zdelo nemogoče, so poskusili in zdaj vidijo, da je mogoče.
  • 86 Peklenski raj Tasmanije Komaj je slovenski ultratekač končal tek okoli Slovenije in si od njega dobro odpočil, se je že odločil sodelovati na drugi ultramaratonski dirki, v primerjavi s katero je bil spomladanski tek okoli naše države prav prijetno ogrevanje. Že konec julija 1994 je odpotoval na Tasmanijo, kjer se je 6. avgusta začela 630 kilometrov dolga dirka po otoku, za katero so se prijavili najboljši ultramaratonci z vsega sveta, med njimi tudi slovenski atlet. Za gledalce naj bi bil to tek v eksotiko, kot so ga imenovali prireditelji, za tekmovalce pa dirka do skrajnih mej telesnih in duševnih zmogljivosti. Dirka po Tasmaniji, otoka južno od Avstralije ali med Avstralijo in Novo Zelandijo, je bila to leto prvič in naj bi bila nekakšno nadomestilo za ultramaratonski tek Sidney - Melbourne, dolg nekaj več kot 1000 kilometrov, ki ga ne prirejajo več. Tasmansko dirko so razdelili v sedem etap, dolgih od 63 do 104 kilometre, povprečno pa so morali tekači dnevno preteči okrog 90 kilometrov. Časi vsakega dne se seštejejo, zmaga pa tisti, ki 632 kilometrov, kolikor je dolga ta dirka, preteče v najkrajšem času. Najhujša ultramaratonska preizkušnja na svetu je bila doslej gotovo na Tasmaniji leta 1994, ko so tekači otoku jemali mero velik del poti v orkanskem vetru, snegu in mrazu Organizator; vodilna avstralska telekomunikacijska družba Telecom Australia je na dirko povabil vse najboljše svetovne ultramaratonce, tudi znamenitega Grka Yiannisa Kourosa, ki zdaj živi v Avstraliji in ki ima vse svetovne ultramaratonske rekorde od teka na 24 ur do šestdnevnega teka in teka na 1000 milj; to je tisti ultramaratonec, kije bil na dirki Atene - Šparta trikrat prvi (njegov tekmec Dušan Mravlje pa trikrat drugi). "Na Tasmaniji ne bo mogoče nikakršno taktiziranje," je pred odhodom na južno poloblo dejal slovenski ultramaratonec, "kajti vsak dan bo moral vsak tekmovalec dati vse od sebe, ponoči pa si tako odpočiti, da bo naslednji dan spet sposoben za čim hitrejši tek dveh maratonov skupaj. Od teh bodo na cilju lahko vsaj deloma zadovoljni le trije, kajti predvidene so samo tri pravzaprav skromne denarne nagrade za take napore, za prvega 8000, za drugega 2000 in za tretjega 1000 dolarjev." Kljub temu je bila udeležba kar številčna, saj v Evropi ta čas ni bilo tako zanimive etapne ultramaratonske dirke, vsak vrhunski ultramaratonec pa želi imeti v svoji zbirki čimveč (ali po možnosti vse) najpomembnejših svetovnih dirk, kar seveda velja tudi za Mravljeta, slovenskega ultramaratonca, kije v približno poldrugem desetletju svojega udejstvovanja v tem nenavadnem športu poleg najboljših tekačev na dolge proge na svetu spoznal tudi marsikoga iz ozadja teh velikih dirk in motive, zaradi katerih jih prirejajo. "Nekatere dirke so popolnoma skomercializirane, kar pomeni, da ljudje delajo izključno zato, da bi s projektom zaslužili čimveč denarja," pravi Dušan Mravlje. "Špartatlon, mislim, je v nasprotju s tem popolnoma neskomercializirana prireditev in je ena od tistih, kije prvobitna. Tam je pomembno
  • 87 sodelovati in zmagati, ko tudi tekmovalci ne tečejo zato, da bi s tem kaj zaslužili. S tega stališča je špartatlon zelo nepokvarjen: nikomur ne dajo nič, razen hrane in stanovanja. Mislim pa, da tudi organizatorji to delajo iz zanosa, zaradi negovanja špartanskega duha. Organizatorji so več ali manj ljudje, ki se sicer ukvarjajo s športom. Večina drugih dirk pa je zasnovana izključno na denarju." Kar zadeva nagrade na takih komercialnih dirkah, se po Mravljetovih izkušnjah stvari vsako leto spreminjajo. Pred petnajstimi leti na ultramaratonskih tekmah sploh še ni bilo denarnih nagrad, v zadnjih letih pa so, čeprav so v primerjavi s tistim, kar zdaj dobivajo tekmovalci na maratonih, prav simbolične. Na ultramaratonskem teku po Tasmaniji leta 1994, ki je trajal sedem dni, je zmagovalec dobil 8000 avstralskih dolarjev, drugi 3000 in tretji 1000, vsi naslednji pa nič. Vse stroške, tudi potovanje na Tasmanijo, so si tekmovalci plačali sami, le peščico tekmovalcev so organizatorji povabili, kar pomeni, da so jim plačali letalske vozovnice in bivanje in nič drugega. Za vse tekme, ki jih teče Mravlje v tujini, mora vse stroške že doma pokriti s svojimi sponzorji. Če po naključju na taki dirki kaj dobi, kakšno nagrado, si s tem najpogosteje ne more pokriti niti dirke, kaj šele potne stroške. Za svoje teke, potovanja nanje in za vsakdanje življenje med pripravami na tekmovanja je moral torej dobiti sponzorje, ki so pripravljeni plačati, da bi tekač njihovo ime ponesel v širni svet. "V začetku sem več ali manj tekel brez sponzorjev," pravi Mravlje. "Pred petnajstimi leti je bila situacija pri nas še precej drugačna, kot je zdaj, tudi plače so bile take, da nisem čutil potrebe po sponzorjih, hodil pa sem tudi na tekme, ki so bile razmeroma zelo blizu. Najdlje je bil Biel v Švici, povsod pa je bilo mogoče priti z avtom v enem dnevu. Ko sem začel hoditi na večje dirke, na primer v Avstralijo, se je pokazalo, da tega ne moreš sam finančno pokriti in izpeljati, zato sem začel iskati sponzorje. V desetih letih sem na teh tekih dosegel marsikaj in sem bil tudi za sponzorje že zanimiv, tako da jih je bilo veliko laže dobiti. Z nekaterimi sponzorji sem že pred leti podpisal večletno pogodbo in si ustvaril bazo, s katero sem lahko zadnjih nekaj let tekel, ne da bi se pred vsako tekmo tresel, ali bom zanjo dobil denarno kritje ali ne. To se je začelo šele konec osemdesetih let, prvih deset let pa sem tekel čisto amatersko; le občasno sem dobil kakšnega mecena za kakšnih tisoč mark." Po končanem teku okoli Slovenije sem dolgo preučeval razpis organizatorjev veleteka, ki so ga Avstralci imenovali Tasmania Run '94 ali Tek v raju, naposled pa sem se po daljšem času spet odločil za neposredno srečanje s svetovno ultramaratonsko elito. Potem ko mi je uspelo najti sponzorje, sem v spremstvu svojega stalnega serviserja Frenka Jeršina in fotografa Borisa Selana odpotoval na najmanjšo celino. Na letališču glavnega mesta Tasmanije, Hobarta, so nas prve avgustovske dni, sredi južne zime, pričakali organizatorji in nas odpeljali v hotel, naslednje jutro pa sem si na obilnem skupnem zajtrku natančno ogledal druščino, s katero bom naslednji teden meril tekaške moči po tasmanskem otoku. Ugotovil sem, da so zbrani najuspešnejši ultramaratonci zadnjih let in najhitrejši tekači na 100 kilometrov, kar bi lahko pomenilo spopad med dvema tipoma tekačev v dokaj novi tekaški panogi, etapnem ultramaratonu. Tam je bil svetovni rekorder na razdaljah od 24 ur do 1000 milj, trikratni zmagovalec teka Sidney - Melbourne in mož, ki je 100 kilometrov pretekel v 6 urah in 43 minutah, "grški bog", kot ga imenujejo njegovi rojaki - Grk Yiannis Kouros, najuspešnejši ultramaratonec doslej. Tam je bil Rus Konstantin Santalov, dvakratni svetovni prvak v teku na 100 kilometrov, kjer je njegov najboljši čas 6 ur in 16 minut. Tam je bil Madžar Janos Bogan letošnji evropski prvak v teku na 24 ur; ko je pretekel 261
  • 88 kilometrov. Tam je bil Francoz Roland Vuillenenot, leta 1990 svetovni prvak v teku na 100 kilometrov, kar je zmogel natančno v šestih urah in pol. Tam je bil Avstralec Don Wallace, ki je 100 kilometrov pretekel le devet minut počasneje od Francoza, pa njegov rojak Brian Smith, ki je že zmagal na teku Sidney - Melbourne, pa njun rojak Pat Farmen ki je bil to leto drugi na 4600 kilometrov dolgem teku prek severnoameriške celine, na TransArnerici, pa Britanka Eleanor Robinson, najuspešnejša ultramaratonka vseh časov in svetovna rekorderka v teku na 24 ur, pa Nemec Valerij Klement, tretji na evropskem prvenstvu leta 1994 v teku na 24 un pa Belgijec Lucien Taelman, Anglež Eric Seedhouse in Rus Anatolij Kruglikov, ki so 100 kilometrov tekli občutno pod sedmimi urami, slednji celo pod šestimi urami in pol. Na novinarski konferenci je bilo slišati nekaj zanimivosti, med drugim tudi izjavo Rusa Kruglikova, da tedensko preteče okoli 500 kilometrov - moj tedenski trening pa znaša samo okoli 150 do 200 kilometrov. Organizatorje na tej konferenci napovedal, da nameravajo nekateri ves čas teči v tempu, ki bi znašal štiri minute za kilometer, kar pa je po mojem prepričanju tekaški samomor, saj je mogoče v takem tempu teči le na klasičnih enodnevnih 100-kilometrskih tekih. Vendar je bilo glede na izjemno konkurenco in izredno hitre tekače pričakovati, da bo prvi dan nenavadno hiter in za marsikaterega tekmovalca hkrati usoden. Sam se nisem kaj dosti menil za takšne napovedi, saj sem si izdelal čisto svojo taktiko. Dovolj izkušenj in tekaške dozorelosti, kar sem dosegel med petnajstletnim tekaškim udejstvovanjem, mi je vseh sedem etap narekovalo umirjen in enakomeren tek. Izkušnje, ki sem si jih pridobil predvsem z etapnim tekom okoli Slovenije, so me opozarjale, da so prvi trije ali štirje tekaški dnevi najbolj kritični in da se te dni najhitreje stakne poškodbo, potem pa se organizem popolnoma privadi na vsakodnevne napore. Prehudo naprezanje in s tem še dodatno obremenjevanje že sicer utrujenih mišic pomeni poškodbo in s tem odstop. Zato sem se odločil, da bom od prvega dne tekel v razmeram primernem tempu in predvsem tekmoval sam s seboj, ne pa z nasprotniki, kajti neposredni spopadi z nasprotniki že v prvih etapah so lahko usodni. Verjel sem vase in bil prepričan, da bom uspešno pretekel vseh sedem etap. S to mislijo sem se odpravil na zadnji počitek pred prvo etapo dolgega teka. Dne 6. avgusta 1994 zjutraj smo bili vsak pred svojim spremljevalnim avtomobilom, v katerem je bil šofer ki je bil hkrati sodnik, in po potrebi uradni serviser, ki ga sam nisem potreboval, saj je bil z menoj prijatelj Frenk. Po kratki predstavitvi tekmovalcev in govoru župana Hobarta je startni strel označil začetek sedemdnevnega "umiranja na obroke". Prva etapa je bila dolga 88 kilometrov in dokaj ravninska, že takoj na začetku pa so se začele uresničevati napovedi pred tekmovanjem. Vodilna skupina, v kateri sem nekaj začetnih kilometrov tekel tudi sam, je narekovala napovedan tempo štirih minut za kilometer Sam sem počasi našel svoj tempo in sem tekel čisto sam. Vreme je bilo lepo, oviral pa nas je veter, ki je postajal vse močnejši. Na tej dolgočasni etapi po precej nezanimivi pokrajini nisem imel nobenih težav in sem pritekel na cilj v Hobartu, kjer je bil tudi start, v času 6 ur in 58 minut, s čimer sem bil zelo zadovoljen, čeprav sem bil šele trinajsti. Nekoliko presenetljivo je bil zmagovalec etape domačin Wallace pred Grkom Kourosom, Madžarom Bogarjem in Rusom Kruglikovom, v ženski konkurenci pa je zmagala komaj 20-letna Rusinja Petrova, ki je za nekaj minut premagala favorizirano Angležinjo Robinsonovo.
  • 89 Takoj po teku sem si privoščil toplo kopel in kozarec piva, ker pa med tekom nisem nič jedel, sem potem šel na obilno večerjo, med katero sem si privoščil tudi nekaj kozarcev odličnega avstralskega vina, ki mi je pomagal zaspati. Pred drugo etapo, dolgo 92 kilometrov, nas je naslednje jutro najprej čakala enourna vožnja do Richmonda, kjer je bil start. V vaški gostilni smo se pred začetkom teka lahko pogreli, med opazovanjem tekmecev pa sem videl, da so nekateri, ki so bili prejšnji dan med vodilnimi, že močno "načeti", medtem ko so bili "stari mački" sveži in spočiti. Dež... Sneg... Veter... Etapa, ki je bila pred nami, je bila zelo težka, saj se je dvignila na nadmorsko višino 500 metrov, hkrati pa je bila vremenska napoved izredno slaba, saj je napovedovala celo sneženje. Že na startu je deževalo in pihal je močan veter; tekači pa so se kar hitro raztegnili v dolgo kolono. Po nekaj kilometrih me je začel močno ovirati veter; saj sem bil s svojo visoko postavo precej večje "jadro" kot večina manjših tekačev. Zato sem se pridružil Rusu Groševu, ki je očitno prišel do istega zaključka, in tako sva se v kolesarskem slogu izmenjavala in pomagala drug drugemu. Zjasnilo se je, v daljavi so se že videli obrisi zasneženih hribov, nad njimi pa grozeči temni oblaki, ki niso v naslednjih urah obetali nič dobrega. Slutnje so se ureničile prej, kot je bilo pričakovati. Dež je prešel v sneg in kar naenkrat smo se znašli v pravem snežnem viharju, ki je spodnašal noge. Niti dve kapi, bunda in rokavice niso bile zadostna prepreka mrazu, ki me je prebadal prav do kosti. Cesta je bila že čisto zasnežena in s težavo sem po zglajenem snegu tekel v strme klance. Na srečo sem bil še vedno skupaj z Rusom, kajti nobeden od naju ni imel najmanjše želje, da bi pobegnil naprej. Po enournem neurju se je vreme v trenutku zjasnilo in znašli smo se na idilični, s snegom pokriti planoti: na levi in na desni so bili zasneženi pašniki, po katerih so se pasle ovce in po katerih se je vila neskončna cesta. Pa sem vendarle pritekel na glavno cesto, ki pelje proti Rossu in se od 60. kilometra rahlo spušča proti cilju. Zadnje kilometre sem imel še dovolj moči, da sem za nekaj minut ušel Groševu. Cilj je bil sredi vasi Ross, kjer sem se v telovadnici preoblekel, si privoščil sendvič in pivo, nato pa nas je čakala še enourna vožnja do Launcestona, starta tretje etape. Druga etapa je zahtevala veliko "žrtev", med drugimi tudi svetovnega prvaka na 100 kilometrov Rusa Santalova, ki je zaradi poškodbe odstopil. Sam pa sem se pomaknil po razpredelnici navzgon in sicer na deveto mesto. Tudi na drugi etapi je zmagal domačin Wallace pred Bogarjem. Tretje tekmovalno jutro sem se počutil odlično. Čeprav nisem med tekom prav nič jedel, sem ta dva dni shujšal samo za dva kilograma. Vreme je bilo za spremembo zelo lepo, etapa, dolga 85 kilometrov, ki se je začela in končala v Launcestonu, pa je bila brez ekstremnih vzponov. Pred startom sem videl, da je precej tekačev že močno utrujenih, kar je pomenilo, da se bo prav kmalu zgodilo marsikaj dramatičnega. Tek se je začel dokaj umirjeno, nato so se kot vedno odlepili Kouros, Wallace, Bogan Kruglikov, Taelman in Seedhouse, za njimi pa smo v manjših razdaljah tekli Smith, Farmet; Grošev in jaz. Etapa je bila nadvse mirna, dokler pred seboj nisem zagledal Francoza Villenenota, tudi enega od favoritov,
  • 90 ki je hodil in se zalagal iz ogromne konzerve s fižolom. Po njegovem izrazu na obrazu je bilo mogoče sklepati, da ima velikanske težave - in njegovih sanj o zmagi je bilo v resnici konec že v tretji etapi. Če je bilo srečanje s Francozom presenečenje, je temu sledil pravi šok: pred seboj sem zagledal vodilnega po dveh etapah, Avstralca Wallaca, ki je očitno staknil poškodbo, saj je nekoliko opotekaje se hodil po cesti. Uresničevati so se torej začele moje napovedi: izkušeni ultramaratonci smo vse bolj nadzorovali položaj, hitri tekači pa so se drug za drugim znašli v velikanskih težavah. Brez težav sem pritekel v cilj tretje etape in se v skupni razvrstitvi pomaknil za mesto navzdol. Zmagal je Bogar pred Kruglikovom in Kourosom, medtem ko je bil ta trenutek v skupni razvrstitvi na prvem mestu Kouros pred Bogarjem in Kruglikovim. Slovenec Mravlje in Rus Grošev sta ugotovila, da bi se hudemu vetru na cesti lahko nekoliko upirala, ko bi se - tako kot kolesarji - izmenjavala v vodstvu Na večerji sem se z Yiannisom Kourosom dogovoril, da se zvečer dobiva v moji hotelski sobi. Janez, kot ga kličem, je prišel, kot je obljubil, in ob dobri kapljici sva skupaj analizirala dotedanji potek tekmovanja. Tudi Kouros je bil mnenja, daje tempo vodilnih prehitet; vendar mu sam mora slediti, kar si lahko privošči, kot so mu pokazale bogate izkušnje. Dejal je, da se boji predvsem Madžara Bogarja, ki je pravi tekaški razbijač, saj ne glede na posledice vedno teče na vso moč. Toda ker Bogarja dobro poznam, saj sva se že večkrat pomerila v neposrednih dvobojih, mu nisem prisodil velikih možnosti, saj psihično ni trden in že najmanjša težava pomeni pri njem odstop; preprosto ne prenese nasprotnikov, ki so boljši od njega. Rus Kruglikov je bil tudi za Janeza neznanka, omenil pa je, da obžaluje, ker organizator nima v svojih pravilih kontrole jemanja nedovoljenih poživil. Četrto jutro tega dolgega teka je bilo mrzlo in sončno, etapa pa po mnenju organizatorjev nadvse slikovita, saj je potekala ob lepih plažah. Spet smo se morali več kot uro peljati z avtom, da smo prišli v Burnie, na start te etape, dolge 92 kilometrov. Vsi smo imeli že dovolj teh vsakodnevnih voženj, saj smo pred prihodom na Tasmanijo pričakovali, da se bo tek nadaljeval tam, kjer se je prejšnji dan končal. Glede na oblikovanost terena je bila to najlažja etapa tega teka, pa še lepo vreme je bilo in niti veter ni bil prehud. Zato smo vsi nekoliko varčevali moči za naslednjo etapo, ki je bila izrazito gorska in torej najtežja.
  • 91 Avstralec Wallace, vodilni po dveh dneh, je dokončno odstopil. Na etapi, ki se je končala v Devonportu, pa je prvič zmagal Rus Kruglikov pred Bogarjem in Kourosom. V skupni razvrstitvi je bil tedaj v vodstvu Bogar, sam pasem se povzpel na skupno sedmo mesto. Ker nisem imel nikakršnih težav, nekaj tekačev pred menoj pa je bilo že zelo utrujenih, sem računal, da se bom na lestvici prav kmalu pomaknil precej navzgor Peti dan tekme se je Devonport zbudil v lepem sončnem jutru. Počutil sem se odlično in sem komaj čakal start te 85 kilometrov dolge "kraljevske etape", ki bo že čez nekaj ur poskrbela za razplet dogodkov. Nekaj časa sem tekel z vodilno skupino, potem sem tempo umiril in tekel popolnoma sam. Vedel sem, da se po 40. kilometru začnejo ekstremni vzponi, zato je bilo treba kar precej paziti na moči. Približno na 30. kilometru sem pred seboj zagledal tekača - vodilnega Madžara Bogarja. Ko sem ga dohitel, sem videl, da ima težave zaradi lažje poškodbe in da bo verjetno naslednja žrtev iz kroga vodilnih. Res je kmalu odstopil, nemara tudi zato, ker psihično ni bil prepričan vase, s tem pa sta ostala v boju za prvo mesto v skupni razvrstitvi le še Kouros in Kruglikov. Začeli so se najhujši vzponi, ki sem jih premagoval brez težav, kot se za Gorenjca pač spodobi. Prehitel sem Angleža Seedhousa, ki je imel pred menoj že uro prednosti, in nato prvič tudi četrtouvrščenega Belgijca Taelmana, ki je mel po štirih etapah pred menoj skoraj dveurno prednost. er je bilo do konca etape še daleč, sem upal, da bom prednost obeh nasprotnikov lahko bistveno zmanjšal. Višje ko sem bil, močneje je pihal veter in kmalu se je ob tem pojavil še dež, pomešan s kakšno snežinko. Kilometri so postajali vse daljši, noge vse težje. Preoblekel sem se, ker me je premrazilo, in si prvič v petih dneh zaželel hrane. To je bil znak, da sem do tega trenutka kar dobro kuril svojo energijo. Pa ni bilo v spremljevalnem avtu drugega kot avstralski sendvič, ki je bil medla senca slovenskega obloženega kruhka, ker spremljevalci niso računali s tem, da bi lahko jedel. Do konca etape je bilo še dolgih 15 kilometrov, ki sem jih premagoval z veliko težavo in vmes tudi hodil. Vreme je bilo še vedno turobno, pokrajina enolična, predvsem pa ni bilo nikjer žive duše. Kljub težavam, ki sem jih imel, me je šele nekaj kilometrov pred ciljem ujel Avstralec Smith, kar je pomenilo, da so tudi drugi tekmovalci imeli podobne težave, kot sem jih imel sam. Na cilju, v kraju Cradle Lodge, ki so ga postavili na nadmorski višini okoli 1000 metrov, sta stali le dve malo večji pastirski koči, kar je bil vzrok, da sem izrekel nekaj sočnih na račun organizatorjev, ki so nas pripeljali v takšno divjino. Ko smo se preoblekli, smo se morali sprijazniti z dejstvom, da nas čaka še kakšnih 250 kilometrov vožnje do Strahana, kjer bo start naslednje etape. Štiri ure avtomobilske vožnje po divjini je bila krasna nagrada po izredno naporni etapi petega dne teka. Vendar je ta etapa pomenila veliko prelomnico tekme, saj je z razpletom že napovedovala končno razvrstitev. Veliko napako je naredil Kouros, ki je po odstopu Bogarja nekoliko "zaspal" in pustil Kruglikova samega naprej, kar je ta dobro izkoristil in ga premagal za dobre pol ure ter se s tem uvrstil na prvo mesto skupnega seštevka. Sam sem se po tej etapi pomaknil na peto mesto, vendar z velikimi možnostmi za napredovanje, saj sta bila do tistega trenutka hitrejša Seedhouse in Taelman že močno "načeta". Vendar sem hkrati imel precej zasledovalcev, tako da je bil razplet pred zadnjima dvema precej težkima etapama popolnoma negotov.
  • 92 Predzadnje jutro tekme je bila pred nami spet zelo razgibana, 76 kilometrov dolga etapa z dvema zelo dolgima in izjemno strmima vzponoma. Vreme je bilo oblačno in vetrovno in občasno je padla tudi kakšna kaplja dežja. Čeprav sem se počutil utrujenega, sem tekel le nekoliko za vodilno dvojico, ki se ji je pridružil še Avstralec Farmer. Cesta nas je peljala proti (jueenstownu, ki leži na 40. kilometru etape, od tam prek hribov v dolino jezera Burbuty, tam pa je bilo po dvanajstih kilometrih obračališče, od koder smo se po isti cesti vrnili v Queenstown, kjer je bil cilj etape. To je bila spet ena od nenavadnih pogruntavščin organizatorjev, ki so se menda zakleli, da bodo popolnoma uničili tekmovalce: sedem kilometrov je bilo vzpona, ki mu je sledil ekstremni spust in 10- kilometrski ravninski del, nato pa se je bilo treba kar sredi ceste obrniti in po isti poti teči nazaj do cilja. Vzpon, ki je bil dolg in strm, mi ni povzročal težav, prav tako ne spust, težave pa so se začele ob jezeru v dolini, kjer je pihal izredno močan in sunkovit veter; ki me je dobesedno prestavljal po cesti. Do obračališča mi je veter večinoma pomagal, ko pa smo se obrnili, se je začelo garaško delo. Veter se je zaganjal vame kot v visoko jadro, ki se s težavo upira močnim sunkom, tako da sem se komaj pomikal dalje. Na trenutke so bili sunki vetra tako močni, da so me popolnonoma ustavili in sem moral v hitri hoji počakati, da so nekoliko )ojenjali in sem spet lahko tekel. Na obračališču sem se znašel z ramo ob rami > Smithom in Groševom, ki pa sta mnogo manjše postave. V nočnem vetru sta mi kmalu ušla ter si do konca etape pred nenoj nabrala nekajminutno prednost. Kljub temu sem se v skupnem seštevku zvečer pomaknil na četrto mesto: le za 17 minut sem zaostajal za Belgijcem Taelmanom, medtem ko sta bila Kruglikov in Kouros daleč spredaj. V tej etapi je prišlo do novega velikega presenečenja: zaradi poškodbe je odstopila vodilna Rusinja Petrova, ki je imela po petih etapah že več kot dveurno prednost pred prvo favoritinjo Angležinjo Robinsonovo. Očitno je bila taktika Petrove, katere boter je bil svetovni prvak v teku na 100 kilometrov Santalov (po svojem odstopu je spremljal tekačico), popolnoma zgrešena; že po treh etapah je bila prednost Petrove tolikšna, da bi lahko mirno nadzorovala konkurentko in dosegla odmevno zmago. Šesti etapi je po običajih te dirke sledila nekajurna vožnja do Hobarta, kjer smo se nastanili pred zadnjo etapo, čeprav nismo startali od tod. Zadnje jutro teka smo se namreč odpeljali kakšnih 100 kilometrov daleč do starta v Port Arthurju. Zunaj je bilo hladno in nekoliko vetrovno, vendar lepo vreme. Počutil sem se izvrstno, nemara celo bolje kot pred prvo etapo. Nobenih bolečin ni bilo v mišicah, izgubil sem komaj dva kilograma telesne teže, predvsem pa sem bil fizično in psihično pripravljen na zadnji obračun. Računi pred zadnjo etapo Pred zadnjo etapo so bili računi sicer dokaj zapleteni, vendar z mojega vidika kar se da preprosti. Predvsem je bil popolnoma odprt boj za tretje mesto, vanj pa se je lahko vključilo kar šest tekmovalcev, kajti med tretjim in osmim tekačem je bilo le 40 minut razlike. Moj položaj je bil idealen, saj je imel dotlej tretjeuvrščeni Belgijec Taelman pred menoj sicer 16 minut prednosti, vendar je bil popolnoma "sesut": njegovo triurno prednost sem v zadnjih dveh etapah skoraj izničil. Petouvrščeni Rus Grošev je zaostajal za 13 minut in je - podobno kot jaz - vse etape tekel dokaj konstantno, vendar ni najboljši taktik, saj navadno prvo polovico etape močno požene in si nabere precej prednosti, nato pa močno popusti, tako da sem ga kot po pravilu v drugem delu dneva vedno ujel. Za šestovrščenega Angleža Seedhousa je veljalo isto kot za Belgijca, saj sem tudi njegovo
  • 93 dveurno prednost v zadnjih dveh dneh popolnoma izničil, zaradi fizične in psihične izčrpanosti pa ni imel skoraj nikakršnih možnosti. Sedmouvrščeni Brian Smith je zaostajal za 22 minut. Smith je eden izmed najboljših ultramaratoncev vseh časov, saj je med drugim že zmagal na ultramaratonu Sidney - Melbourne, v šestih dneh pa je kot eden redkih pretekel več kot 1000 kilometrov; to je tekač, s katerim sva že pogosto tekmovala, tudi na tem teku sva že nekajkrat tekla skupaj, saj imava podobno taktiko in sva tudi sicer dobra prijatelja; vsekakor pa sem za spoznanje hitrejši od njega, tako da mi Bran ne bi smel ogrožati tretjega mesta. Naposled je bil pred zadnjo etapo na osmem mestu s 25- minutnim zaostankom domačin Pat Farmer, odličen tekač, ki je bil to leto drugi na 4600 kilometrov dolgem teku prek ameriške celine in je tudi sicer izredno izkušen ultramaratonec. Sam ga imenujem Nori Pat, saj je kot tekač zelo nepredvidljiv, kar je dokazal v šesti etapi, ko je zmagal pred Kruglikovom in Kourosom. Ker mu je to verjetno pobralo ogromno moči, ga v zadnji etapi nisem imel za nevarnega konkurenta. Vsa ta dejstva, predvsem pa odlično počutje, so mi vlivala samozavest pred začetkom zadnje etape, ki je bila z 99 kilometri po kdo ve kakšni logiki najdaljša in ne glede na oblikovanost terena zelo zahtevna. Takoj po startu se je izkazalo, da so bila moja predvidevanja pravilna, saj sta šla Kruglikov in Kouros naprej, sledila sta jima Grošev in Farmer, nekoliko za njima pa sva tekla Smith in jaz. Vreme je bilo zelo lepo, vendar nam je že v začetku delal preglavice močan veter Čeprav sta si Grošev in Farmer v prvih tridesetih kilometrih nabrala 20-minutno prednost, sva ju s Smithom že na 40. kilometru ujela in prehitela. V tem trenutku sem imel tretje mesto praktično že v žepu, saj je dotlej tretjeuvrščeni Belgijec Taelman že močno zaostajal, vsi drugi tekmeci, razen Smitha, pa so tudi popuščali. Pa sem prav kmalu dobil novega nasprotnika, ki je postajal iz kilometra v kilometer močnejši - veter Nekaj časa je v sunkih pihal bočno, nekaj časa tako močno v prsi, da me je dobesedno premetaval po cesti. Nekajkrat sem se spotaknil, ko mi je veter spodnesel v teku dvignjeno nogo. Nataknil sem si očala, saj je po zraku frčalo vse, od papirja in listja do peska. Med 50. in 70. kilometrom sem imel občutek, da se neprestano zaletavam v zid, saj so me sunki vetra dobesedno ustavljali. Z obračanjem trupa sem poskušal doseči čim manjši zračni upor, a sem se le s težavo premikal - niti hitro hoditi nisem mogel več, kaj šele teči. Prav nič nisem mogel storiti v teh nemogočih vremenskih razmerah. Moj edini konkurent Smith, ki je za glavo manjši od mene, je v imel v teh pogojih velikansko prednost, kar je s pridom izrabil. Nekako sem se prebil do 70. kilometra, do kraja Sorell, kjer se cesta obrne v drugo smer, tako da mi je veter vsaj nekaj časa pihal v hrbet in me dobesedno nosil naprej. Toda kmalu je cesta spet zavila in boj z burjo se je nadaljeval. V daljavi sem zagledal megleno sliko morja in ceste, ki pelje prek morskega nasipa, dolgega nekaj kilometrov. Ves je bil v megli, kajti orkanski veter je prek njega gnal morske valove. Pred nasipom me je čakalo policijsko spremstvo, saj je bil veter na nezavarovanem nasipu tako močan, da bi katerega od utrujenih tekačev lahko pometlo v morje. Policijski avto je vozil ob meni, da me je varoval pred bočnim vetrom, sam sem bil z eno roko naslonjen na avtomobilsko šipo in v takem zavetju sem prav počasi tekel. Toda čeprav sem bil naslonjen na avto, me je veter nekajkrat odtrgal in le s težavo sem
  • 94 obdržal ravnotežje. Voda je pljuskala prek avta in se razlivala po cesti, popolnoma moker sem se skupaj s spremljevalnim avtom po polževo pomikal prek nasipa. Prvič med tem tekom sem imel vsega dovolj in preveč, saj so bili pogoji taki, da smo bili tekmovalci močno ogroženi, tekmovanje pa na meji regularnega. Veter je sicer nekoliko ponehal, ko sem se prebil na drugo stran nasipa, a je bilo kljub temu še vedno komajda mogoče teči. Na poti do cilja v Hobartu me je čakalo še eno podobno presenečenje, še ena pustolovščina. Nad morskim zalivom se pne nekajkilometrski most, po katerem se cesta do sredine zaliva dviga, nato pa na drugo stran zaliva pada. Še preden sem pritekel na most, so me opozorili, naj tečem v počepu in se držim za ograjo, predvsem pa naj kar se da pazim na najvišji točki, kjer so sunki vetra najmočnejši. Opozorila so bila povsem na mestu, saj me je po mostu veter dobesedno prestavljal in sem z največjo težavo prišel na drugo stran. Tako močnega vetra nisem doživel še nikoli v življenju in si ga tudi ne želim več, še najmanj pa na tekmovanju. Od tod do cilja me je ločilo le še 6 kilometrov, ki sem jih pretekel popolnoma brez volje, saj sem imel - kot še nikoli na kakšnem teku - vsega dovolj. Kljub ogromnim težavam na zadnji etapi sem v cilj pritekel kot četrti za Kruglikovim, Kourosom in Smithom, tak pa je bil po sedmih etapah tudi končni vrst red teka. Besen in ogorčen sem takoj po končani dirki odšel v hotelsko sobo, topla kopel in nekaj kozarcev piva pa mi je le popravilo razpoloženje. Le nekoliko pozneje sem izvedel, da je bil enako razpoložen tudi Kouros: za televizijo je izjavil, da ga na Tasmaniji kot tekmovalca ne bodo nikoli več videli, saj je nekajkrat prav malo manjkalo, pa bi na otoku pustil svoje kosti. Kljub vsemu, kar se je dogajalo na tem teku, sem s svojo uvrstitvijo izredno zadovoljen; dokazal sem, da še vedno spadam v svetovni ultramaratonski vrh. Zadnjih petnajst let pa sva s Kourosom edina, ki iz leta v leto nastopava na največjih takih tekih po svetu in stalno dosegava najboljše rezultate. Edini, ki je na tem teku zares presenetil, je bil zmagovalec Kruglikov, Rus, ki je bil do te dirke dokaj neznan tekač. Vendar bo moral na naslednjih tekih svojo kakovost še potrditi, saj poznam nekaj ruskih tekačev, ki so nemara kdaj celo zmagali na velikem tekmovanju, potem pa dosegali povprečne rezultate. Predvsem pa bi bilo treba na vseh velikih ultramaratonskih tekmovanjih uvesti kontrolo poživil, saj bi le tako lahko govorili o "čistih" rezultatih. Poleg izredno slabe organizacije je bilo tekmovanje na Tasmaniji za večino tekačev še zelo drago, saj nam organizatorji (razen spanja) med tekmovanjem niso nudili prav ničesar. Niti nagrade niso bile zapeljive, razen prve v višini 8000 avstralskih dolarjev, že drugi pa je dobil le 3000 in tretji komaj 1000 dolarjev, medtem ko so se morali drugi tekači zadovoljiti z več ali manj lepimi otoškimi tekmovalnimi spomini. Pomembno je, da si je tekmovanje ogledal tudi Malcolm Campbell, predsednik Mednarodne zveze za utrateke IAU, eden od sodelavcev pri organizaciji teka prek Amerike (TransAmerica Run), dolgega 4600 kilometrov, ki bo leta 1995 eden največjih spektaklov na tem področju; start bo aprila v Los Angelesu, cilj pa 4. julija, na dan neodvisnosti Amerike, v New Yorku. Tek na Tasmaniji je bil nekakšna kvalifikacija za to tekmovanje, na katerega želijo organizatorji dobiti večino najboljših svetovnih ultramaratoncev. Na svidenje, Tasmanija, smo se po končanem teku poslovili na tem otoku, in pozdravljena Amerika!
  • 95 Izkušnje z dolgih cest V 5. stoletju pred našim štetjem je - vsaj literarno dokazano - človek prvič zdržema tekel izredno veliko razdaljo: ko so Atenci zmagali nad Perzijci, je hitri sel vzel pot pod noge, tekel z bojnega polja vseh približno 42 kilometrov, v Atenah sporočil veselo novico o zmagi in se mrtev zgrudil. V največjih športnih igrah moderne dobe je maraton tek eden od vrhuncev vsakokratne prireditve, maratonski tekači pa so od nekdaj junaki, kijih zaradi vztrajnosti občudujejo množice gledalcev. Toda odkar je šport množično udejstvovanje, ne plezajo na najvišje in težko dostopne gore na svetu, tudi v Himalaji, samo alpinisti, ampak tudi "navadni" planinci, na dolge, naporne in strme kolesarske proge se ne podajajo le poklicni kolesarji, ampak tudi dovolj močni "navadni" kolesarji s ceste, in maratonskih tekov ne tečejo samo "pravi" atleti, ampak tudi rekreativci; tudi v Sloveniji je vsako leto nekaj maratonskih tekov, kjer je obisk vedno množičen. Asfalt tekaškim nogam ne škodi, ko se ga človek navadi, prijetnejši pa je vendarle tek po mehkih travnatih in gozdnih poteh Kot je med rekreativci vse več jeklenih žena in mož, ki zmorejo v enem kosu preveslati jezero, prekolesariti kakšnih 100 kilometrov in na koncu še teči nekaj deset kilometrov, po možnosti na goro, je tudi vse več takih, ki jim klasični maraton ne zadostuje, ampak hočejo teči ultramaraton, 100 kilometrov, na primer Mnogo redkejši so tisti, ki so pripravljeni nepretrgoma teči, na primer; 24 ur in se pomeriti med seboj, kdo bo ta čas pretekel večjo razdaljo, in še mnogo redkejši so tisti, ki so pripravljeni v čim krajšem času preteči razdaljo 1000 kilometrov. Toda kljub temu je na svetu že precej takih ultramaratoncev, ki se merijo med seboj, na primer v teku iz Šparte v Atene, s severa na jug Avstralije, z enega na drugi konec države ali nemara celo z enega na drugi konec celine. Pa niso vsi profesionalci ali poklicni tekači, ki živijo predvsem od te dejavnosti. Marsikoga, ki čisto normalno opravlja svoje popolnoma drugačno delo in si z njim služi denar; so taki dolgi teki tako prevzeli, da brez njih preprosto ne more več živeti. Dolgi teki so za marsikoga postali njegov način življenja. Kako naj bi se s takimi teki začel ukvarjati nekdo, ki ga ta šport sicer zanima, vendar ne ve, ali bi se sploh lahko lotil takšne razdčlje in jo zmogel? S tekom se lahko začne ukvarjati vsak zdrav človek. Pri nekaterih bolnikih je športna aktivnost del zdravstvene terapije. Vendar je v začetku izredno pomembno, da se treniranja lotimo postopoma. Popolni začetniki in nekoliko starejši ljudje morajo biti še posebno previdni.
  • 96 Po mojih izkušnjah je treba začeti z izmeničnim tekanjem in hojo, pri čemer iz dneva v dan razdalje teka nekoliko daljšamo, dokler ne zmoremo zdržati nekoliko daljšega, na primer nekajkilometrskega neprekinjenega teka. Koliko časa traja takšno uvajanje, je odvisno od splošne aktivnosti in starosti športnika (saj takega človeka že lahko tako imenujemo, ker se redno ukvarja s športom); traja lahko od nekaj tednov do nekaj mesecev. Tempo naj vsakdo prilagodi svojim zmožnostim, saj je vsako pretiravanje - kar velja še predvsem za starejša leta - lahko škodljivo. Preden pomislimo na svoj prvi maratonski nastop (saj maratonski tek vendar želimo preteči brez vsakršnih neprijetnosti, kajne?), priporočam vsaj dva meseca takšnega treninga, da tedensko pretečete vsaj 100 do 120 kilometrov. Sam treniram za največja tekmovanja, ki močno presegajo maratonske razdalje, približno 200 kilometrov tedensko (kar pa je še vedno kakšnih 30 kilometrov na dan). Teorija sicer pravi, da so potrebni tudi intervalni treningi, vendar jih sam nisem nikoli opravljal, pa sem kljub temu dosegal zavidljive rezultate. V vsakem primeru je trening zelo individualna dejavnost, ki jo mora vsakdo prilagoditi svojemu organizmu. Enako pomembno kot trening je za organizem stalno in redno dovajanje tekočine. Osnovno pravilo je: telo potrebuje vodo, vodo in še enkrat vodo. Po mojih izkušnjah je pred tekmovanjem priporočljivo popiti skodelico ali dve kave in približno pol litra hladne vode. Na tekmovanju pa moramo začeti piti, preden postanemo žejni, saj je med občutkom žeje in izgubo tekočine časovni zamik. Pijemo vsake štiri do pet kilometrov oziroma vsakih petnajst do dvajset minut. Če je tekmovanje krajše, zadostuje samo voda, pri daljših tekih pa pijemo blage, vsekakor ne premočne mineralno-vitaminske napitke. Poleg vode in takih napitkov lahko pijemo tudi drugačne pijače, ki nam ustrezajo in so jih pač posamezni tekači navajeni. Na dolgih tekih je izredno pomembna taktika. Prvo in osnovno pravilo dolgih tekov je, da vsak tekmuje predvsem sam s seboj in ne predvsem z nasprotniki. Če upoštevamo to pravilo, je to že polovica uspeha. Tempo teka moramo prilagoditi trenutni formi in počutju, že pred tekmovanjem pa moramo biti trdno prepričani, da bomo razdaljo, ki smo se je lotili, sposobni preteči. Vsako prilagajanje tempa nasprotniku je nesmiselno, saj to pomeni prisiljen tempo, ki nas kaj lahko pripelje do odstopa. Če smo boljši od nasprotnikov in verjamemo vase in v svoje sposobnosti, bomo s svojim tempom lahko premagali'vse tekmece, pa čeprav se bo to nemara zgodilo šele v zadnji fazi tekmovanja. Kaj naj pred dolgim tekom in tudi sicer v takem športnem življenju jemo? O prehrani tekačev - dolgoprogašev je bilo napisanih že precej knjig, ki se druga od druge v marsičem razlikujejo. Sam sem "na lastni koži" preizkusil precej teorij in na koncu prišel do popolnoma preprostega zaključka: jej tisto, kar ti prija, saj organizem skoraj vedno sam pove, kaj potrebuje. Predvsem mora biti prehrana kar se da pestra in ne enostranska. Sam pojem bistveno manj ogljikovih hidratov, kot jih priporoča teorija, in zato nekoliko več mesa in veliko zelenjave. Ugotovil sem, da mi tak način prehrane popolnoma ustreza in mi daje ogromno moči tudi za največje napore. Vendar pa se izogibam svinjine in zelo mastnih jedi. V mojo vsakodnevno prehrano sodi tudi pivo, ki si ga privoščim po napornih treningih, ob dobrem obroku hrane pa tudi kozarec ustreznega vina. Ker pa so prehranje-valne navade zelo individualne,
  • 97 naj vsak sam najde svoj način, ki mu najbolj ustreza. V nobenem primeru ne priporočam asketskega načina življenja športnikom, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi. Po mojih izkušnjah je največja napaka, ki jo delajo športniki, da želijo pred tekmovanjem popolnoma spremeniti svoje prehranjevalne navade in se kar pogosto zadovoljijo samo s špageti, rižem in podobno hrano. Vsekakor je nekaj dni pred tekmovanjem treba obnoviti zaloge glikogena, zato je dobro, da damo nekoliko večji poudarek hidratom v prehrani, vendar pa ne smemo kar naenkrat popolnoma spremeniti svoje prehrane. Če smo sposobni brez vsakršnih težav trenirati ob hrani, ki smo je vajeni, to pomeni, da nam teh navad pred tekmovanjem ni treba grobo spremeniti, saj nam to lahko bolj škoduje kot koristi. Vendar pa moramo biti previdni predvsem večer pred tekmo, saj nam lahko pretežka hrana pokvari spanec, pa tudi preveč energije porabi telo za prebavo. Vsekakor je na start tekmovanja bolje priti lačen kot sit. Zadnji obrok naj bo tri do štiri ure pred tekmovanjem oziroma tudi pred treningom in naj bo čim lažje prebavljiv. To je pravzaprav vsa umetnost dolgih tekov - preprosta, vendar učinkovita, kot je preprosto tudi sicer vse v naravi. Dušan Mravlje je svoje življenje teku le prilagodil, nikakor ni postal moderni suženj teka, ki mu pomeni najučinkovitejšo sprostitev. Nikoli - razen na tekmah seveda - ne pretirava, nima trenerja in vedno teče po razpoloženju. Živi normalno življenje. Nikoli ni trdil, da je supermaraton za super-Ijudi; potrebno je le vztrajati in ljubiti tek - in recept je tu. O tem je imela namen pripovedovati ta knjiga - o zdravem športnem življenju, ki stremi k dokazovanju tega, da je človek sposoben narediti celo še nekoliko več, kot bi mu bilo mogoče prisoditi, če le hoče tako. Nečloveških naporov ni, saj človek zmore res čisto vse, za kar se trdno odloči.

Recommended

View more >